Evropsko prvenstvo mažoretk, ki je potekalo v Vinkovcih od 22. do 24. 9. 2016 je bilo obarvano v oranžno-črno. Radečanke smo dosegle naslov evropskih prvakinj ter tako po prevzele prestol, ki so ga dvanajst let zasedale Zagrebčanke. Poleg odlič
ne skupinske uvrstitve pa smo tekmovale tudi v parih oziroma solističnih točkah. Eva Nograšek je dosegla v kategoriji junior solo in par 1. mesto, Zala Racman v solo senior 3., Nika Bolte pa si je tudi priplesala evropsko zlato v paru senior.
»TRENINGI SO SE MI KOT PUNČKI, KI SANJA O BARBIKAH, ZDELI ENOSTAVNO BREZVEZNI«
Moja pot pri mažoretkah se je začela pri rosnih šestih letih. Z mamo sva šli na vpis, dobila sem svojo prvo palčko, ki je bila še lesena, in spoznala Janjo Samec, dekle, ki me bo naučilo »mažorirati« – trenerko. Takrat še nisem vedela, da bo to zares postala moja ljubezen. Treningi so se mi kot punčki, ki sanja o barbikah, zdeli enostavno brezvezni. Ni mi bilo pomembno, ali bom v vrsti, če bom dovolj dvignila nogo, se smejala in če bom sploh postala prava mažoretka.
NOVA SKUPINA, NOVI ORISI
Moja skupina je bila v tistih letih najmlajša, imenovana CICI skupina. Učili smo se osnov korakanja in prvega vrtenja palice. Dve leti sem obiskovala začetniško skupino, nato pa sem prešla v višjo skupino, imenovano »kadet«. Začela sem pridobivati nove orise, novo podobo mažoretnega plesa. Hoditi na treninge je bilo zame z eno besedo: MUKA! Vsako soboto sem jokala, kako nočem na trening, izmišljala sem si raznorazne izgovore, celo razmišljala o izpisu. A mamina trma tega ni dovolila, za kar sem ji sedaj še posebej hvaležna. S skupino smo začele osvajati prve kolajne. Še posebej se spomnim prvega tekmovanja – državnega prvenstva. Za nas je bil to prvi nastop, oblečene pa smo bile v črno-bele uniforme. Takrat sem bila ponosna, da sem Radečanka!
In spet so se začeli treningi, moje navdušenje pa je spet kaj kmalu izpuhtelo. Imeli smo 
trenerko, ki je nadvse rada stala na stolu in kričala: »Nika, to delaš narobe … Ti tudi!« Sicer je z veseljem vse pokazala, da je bilo le enako in da smo pravilno izvajale zastavljeno koreografijo. Takrat mi to dekle ni bilo najbolj pri srcu, a ko sedaj razmišljam, sem ji hvaležna najbolj na svetu! Zakaj? Ker me je naučila plesati s srcem. Podučila me je vse o osnovah, o korakanju, o smejanju … Res, bila mi je zgled! Plesala sem tudi v paru, kjer smo prvo leto dosegle naziv državnih prvakinj. V vsakem klubu pa napočijo tudi težki trenutki. Namreč, dekle, ki me je jezilo vsak dan, je odšlo. Moje trenerke ni bilo več in takrat sem spoznala, kako rada sem jo imela.
NOVA SKUPINA IN S TEM NASLOV »VICEPRVAKINJ«
Skupina je dobila novo obliko, pridružila so se nam mlajša dekleta, dobile pa smo tudi novo trenerko Anjo Gospodarič. Majhne deklice smo prešle v višjo skupino, imenovano »junior«. V tej kategoriji smo zadnje leto tudi pridobile naslov evropskih viceprvakinj. Dekleta smo začela dobivati konkurenco in seveda ni bilo lahko vsako leto zmagati. Sicer je naš klub, RAP Radeče, znan po velikih uspehih. Vsako leto smo odšle na evropsko prvenstvo. To tekmovanje vsako leto poteka v drugi državi; s klubom smo že obiskale: Bosno in Hercegovino, Francijo, Češko, Hrvaško, Romunijo …
ZAVIDANJE, A VSELEJ SOLZNE OČI
Leta 2012 so starejše članice kluba, imenovane »senior«, dobile prvo evropsko medaljo za Slovenijo v skupinski kategoriji. Tistega dne sem si tudi jaz želela tak uspeh, z zavidanjem sem jim podala roko in jim čestitala. Nikoli pa si ne bi mislila, da bi te slovenske prvakinje lahko postale moje soplesalke.
NAJELTINEJŠA SKUPINA
Lani sem postala članica najelitnejše ekipe – »senior«, v kateri so tudi ta »zmagovalna« dekleta. Naš klub si je že leta 2012, ko smo dosegli prvo medaljo, zadal cilj, da gremo leta 2016 na vse ali nič. V tistem trenutku smo se najbrž nepremišljeno podali na novo pot, pot do naslova evropskih prvakinj. Treba je bilo premagati največji klub – Zagreb, ki kraljuje na prestolu že dvanajst let.
Verjetno niti ne veste, kje so Radeče in kdo smo. Smo majhen kraj s 500 prebivalci. Naše mestece obdajajo hribi in skoraj iz vsakega hriba prihaja eno dekle. Nekatere se na trening vozijo tudi pol ure, kar ni ravno malo. Sicer je ta »velika vas« znana po papirnici, v mažoretnem pogovoru pa najbrž največkrat zaslišite besedo navijači. Ja, to so tisti norci, oblečeni v oranžne majice, ki skačejo v zrak, ko ulovimo palice, ki s tekmovanj vedno pridejo brez glasu, in ki seveda podpirajo nas, plesalke. Navadno so to starši, znanci oziroma ljudje, ki vedo, kaj so mažoretke. Z Zagrebčankami pa mažoretke nimamo veliko skupnega. Razen palice, seveda. So dekleta v modrih uniformah z izjemno razkošnim videzom in vsem, kar spada zraven. Ne moremo se niti primerjati z njimi, saj je njihov klub večji od našega, deklet pa je najbrž vsaj desetkrat več od naše male skupinice.
POT VELIKIH ODREKANJ
Naša pot se je začela februarja, ko smo odšli na priprave na Debeli rtič. Te priprave so bile kondicijske. Hja, vem, kaj si mislite, da mažoretke res ne potrebujemo kondicije. Pri takšnem komentarju najprej zavijem z očmi, kar vem, da ni ravno lepo, ampak ni mi jasno, kako lahko ljudje mislijo, da za ples ne potrebuješ vzdržljivosti. Na pripravah je bilo težko, saj dekleta res nismo navajena takšnega načina priprav. Od njih je bilo namreč odvisno vse, kdo bo v »elitni formaciji«, torej katera bo plesala, psihična in fizična sposobnost in seveda položaj v skupini. Pričel se je boj, za katerega smo se odločile, da ga bomo dobile! Na čelu trenerjev Anje Gospodarič, Tadeje Rozman in Aleša Breznikarja smo pričeli z treningi. Trenerji so nas popisovali, preverjali napake ter nas psihično pripravljali. Dekleta smo se »mučila« s skleci, ritmiko, nosile smo ena drugo na ramah, tekle in še bi lahko naštevala. Ko smo se vrnile s priprav, smo začele s koreografijami, torej točkami za državno prvenstvo. Na to tekmovanje se nismo preveč ozirale, saj nam je to bila le neka stopnička do zmage na evropskem prvenstvu.
PRIPRAVE NA EVROPSKO PRVENSTVO
Začeli so se treningi v avgustu, začeli smo trenirati na vse ali nič. Le katero dekle bi si želelo ves avgust trenirati? Moje ekipa! Sestavljajo jo dekleta, stara od 12 pa do 22 let. Poleg treningov seveda obiskujemo tudi šolo, vsaka svojo, večina pa nas je srednješolk. Našo gimnazijo obiskujemo štiri dekleta: Eva Nograšek, Ina Simončič, Zala Racman in Nika Bolte. Smo del ekipe, ki je trenirala vsak dan, poleg treningov in šole pa smo vzele palico v roke tudi doma. Ker res nisem imela že preveč vsega, sem se še odločila, da bom plesala v paru, torej je bil potreben še en ples, še ena točka in še en kup dodatnih treningov. Kdaj se je torej vse poplačalo? Od 22. 9. do 24. 9. je v hrvaškem mestecu Vinkovci potekalo evropsko prvenstvo. Najprej smo odplesale parado, kjer je bilo očitno, da smo bile boljše od Zagrebčank. Tako se nam je vsem dozdevalo, vedele pa nismo, kaj piše v sodniških kartonih. Po končani točki smo prejele kup pohval, navijači so noreli in že skoraj proslavljali zmago. Drugi dan smo malo slabše odplesale ples v dvorani, ampak še vseeno zelo solidno. Tisti dan je bila tudi razglasitev in upanje za zlato medaljo. V neformacijah, torej v parih in solih, smo pobrali 5 zlatih, 1 srebrno in 2 bronasti medalji ter tako že postali klub z največ trofejami na tem evropskem prvenstvu. Naj dodam, da je Eva Nograšek prejela dve zlati medalji, v solu in paru, Zala Racman je v solu dosegla odlično tretje mesto, jaz in moja soplesalka pa sva si prav tako okoli vratu nadeli zlato medaljo.
NASMEH, PONOS IN ISKRICE ZLATEGA LESKA
Ostala je samo še zadnja, najpomembnejša skupina, »senior«. Vse smo se postavile v krog, se prijele za roke in z opazovanjem slovenske zastave upale na najboljše. V dvorani je zavladala tišina, čutila se je napetost, vsi smo čakali na rezultat. Po dveh urah muk je končno napočil čas. Povzpele smo se na najvišjo stopničko, okrog vratu pa prejele dokaz, torej medaljo, zlato medaljo. Z iskricami in objokanimi očmi smo si ogledovale slovensko zastavo in prepevale slovensko himno. Na ustnicah deklet sem videla nasmeh, v očeh navijačev ponos, v rokah trenerjev pa pokal, tisti, »ta zlat«. Tisti dan sem bila poplačana za ves trud, za vsa leta preplesavanja in za prosti čas, ki sem ga preživela na treningih. Splačalo se je! Vedno se splača, če to počneš z veseljem in ljubeznijo! Ponosna sem, da sem lahko del malega mesteca, še manjšega kluba, ki zmore tako veliko! Ponosna sem, da sem del te oranžne zgodbe!
PONOS …
Ti dve medalji imata poseben prostor v moji sobi in v mojem srcu. To leto sem bila dekle, ki je verjelo v nekaj neverjetnega! Verjela smo le dekleta, trenerki in ekipa, nihče drug. Ponosna sem na svojo ekipo, na boj in na srce, ki ga imamo! Zahvaljujem se tudi svoji trmasti mami, brez katere najverjetneje ne bi več plesala in ustvarjala te neverjetne zgodbe. Komaj že čakam dan, ko bom babica in bom svojim vnukom pripovedovala o teh uspehih in jim govorila: »Sicer moraš delati in se truditi, ampak najpomembnejše je verjeti vase in v tisto, kar delaš!«
Naše posnetke si lahko ogledate tudi na Youtubu.
Nika Bolte
Foto: Ina Simončič, Tanja Zupan, Anja Gospodarič
