prof. Gerry Britovšek

“Svoje delo enostavno obožujem”

Gerard_Britovsek_600Gerry Britovšek prihaja z Irske, že več let pa živi v Migojnicah, saj je del njegove družine iz Slovenije. Kajuhovci smo ga spoznali pred nekaj leti, ko je z nami sodeloval pri projektu Evropska vas (izbrana država je bila Irska), v tem šolskem letu pa sodeluje z našo šolo kot tuji učitelj pri angleščini. Poleg pouka sodeluje tudi pri angleškem gledališču. Z njim se je pogovarjala naša novinarka Eva Peserl.

Zakaj ste se odločili priti v Slovenijo?

V Slovenijo sem prišel zaradi številnih razlogov. Tukaj je bil rojen moj oče, tu imam veliko sorodnikov, s katerimi pa je moja družina žal izgubila stike. Da bi sorodnike ponovno srečal, sem prvič obiskal Slovenijo leta 1998, vse od takrat pa sem se nekako vračal nazaj. Zato sem začel razmišljati, da bi v Sloveniji raje kar živel, namesto prihajal le na počitnice. V Slovenijo sem se najprej preselil samo za eno leto, zdaj pa jih je minilo že šest, a sem še vedno tu …

Ali načrtujete vrnitev na Irsko?

Pred tremi leti mi je nekdo izmed prijateljev postavil enako vprašanje. Odvrnil sem mu, da želim v Sloveniji živeti, na Irskem pa umreti (no, to slednje seveda še ne kar takoj …). Maja sem med prazniki obiskal Irsko, ko pa sem se vrnil nazaj, v svojo hišo v Migojnicah, sem pomislil, kako lepo je biti doma.

Katera je največja razlika med Slovenijo in Irsko?

Če primerjam obe državi, se mi zdi, da nisem doživel tako velikega kulturnega šoka. Pravzaprav smo enaki. Oblačimo se enako, poslušamo enako glasbo, tudi kulturno smo si precej podobni. Menim, da so ljudje v Sloveniji med sabo bolj povezani. Slovenske družine se med prazniki zberejo in preživijo skupaj več časa, pri nas na Irskem nimamo te navade. Zberemo in vidimo se le takrat, ko nekdo umre, drugače pa stikov med družinskimi člani ne ohranjamo.

Kakšna je vaša vloga pri pripravi angleške predstave “An Ideal Husband”?

Moja vloga je, da sedim v ozadju, poslušam, opazujem in po potrebi pomagam pri izgovorjavi. Z manjšimi skupinami dijakov bom vadil tudi izgovorjavo in način obnašanja višjega družbenega sloja v takratni Angliji. Imam kar nekaj izkušenj z amaterskim gledališčem, saj sem bil na Irskem na tem področju dejaven. Nisem režiser, a moram priznati, da gledališče obožujem. Maja, ki je režiserka, opravlja fantastično nalogo. Jaz pa celoten proces postavljanja igre opazujem in pomagam, če me potrebujejo.

Kdaj bo predstava “An Ideal Husband” postavljena na odrske deske, kdaj jo bomo lahko videli?

Predstavo “An Ideal Husband” bomo postavili na oder do kulturnega maratona, takrat bo tudi premierno odigrana. Upamo, da bo predstavo poleg dijakov I. gimnazije v Celju videlo tudi širše občinstvo (starši, prijatelji nastopajočih in še kdo). Menim, da si jo bodo z veseljem ogledali tudi angleško govoreči gledalci.

Ali menite, da se vaše metode poučevanja razlikujejo od tistih, ki se ponavadi uporabljajo?

Verjamem, da je učence dobro poučevati tako, kot se tudi sam učim. Ko sem bil še dijak, je naš irski učitelj prišel v razred in rekel: “Danes se bomo učili past perfect”. In vsi smo zaspali. Moja ideja o učenju jezikov pa je poslušanje, branje, komuniciranje in vzbujanje samozavesti. Pripravljanje predstave “An Ideal Husband” je zelo dobro za razvijanje pozitivne samozavesti, saj moraš stati na odru in nastopati pred občinstvom; enako je z učenjem kateregakoli predmeta, naj bo to matematika, jezik ali geografija. Samozavest je tista, ki jo moraš spodbujati pri učencu ali dijaku.

Kaj vam je nabolj všeč pri opravljanju učiteljskega poklica? Je poučevnje naporno, zahtevno? V svojem delu uživate?

Svoje delo enostavno obožujem, saj ne gre za klasično poučujevanje, ampak za vodenje. Moje poučevanje je pravzaprav vodenje in učenec naj bi postal boljši, uspešnejši od svojega učitelja. Vsak dan se naučim kaj novega, ob tem pa se trudim, da tudi moji učenci vsak dan pridobijo novo znanje. Če dijaki gredo domov in si mislijo: “Vau, danes sem se naučil nekaj novega,” potem sem popolnoma zadovoljen, moje delo tukaj pa je opravljeno. Ta rezultat je zame največje zadovoljstvo. Menim, da so tudi drugi učitelji podobnega mišljenja.

Nekje sem zasledil članek o desetih najsrečnejših poklicih na svetu in poklic učitelja je bil na šestem mestu. Torej, če pridem ob koncu dneva domov in vem, da so se moji učenci danes nekaj naučili, sem srečen, ker mi je uspelo narediti nekaj dobrega. Občutek podajanja znanja je gotovo najboljši del poučevanja.

Eva Peserl

Opomba: intervju narejen januarja 2015

 

Dostopnost