Intervju s predsednico Dijaške skupnosti 2021/22

Sonja Drofenik je stara 17 let in je dijakinja tretjega letnika. Ob šolskem delu veliko časa nameni tudi glasbi, saj igra kontrabas v več orkestrih. Vseeno pa ob vsem delu še vedno brez težav najde čas za druženje s prijatelji ter za nove kulinarične podvige. Je energična, odprta in vedno polna novih idej. Septembra je bila izvoljena za novo predsednico Dijaške skupnosti. Funkcija, ki so jo dolga leta zasedali fantje.

Zakaj si se odločila kandidirati za predsednico Dijaške skupnosti?

Neko sredo v drugem letniku sem bila pozna na nulto uro in naletela na zaklenjena sprednja vrata. Na poti do zadnjega vhoda sem se odločila, da je nujno treba nekaj ukreniti glede tega in da bo to najlažje, če bom predsednica Dijaške skupnosti. Najprej je bila to samo šala, a sem čez čas ugotovila, da imam še veliko drugih idej in da na šoli že dolgo nismo imeli ženske predsednice, zato se mi je zdela kandidatura mikaven izziv.

Kaj je prepričalo dijake, da so glasovali zate?

Menim, da je bila vsaj dijakinjam najbolj všeč ideja o sanitarnih pripomočkih na ženskih toaletah, a nikoli ne bom vedela zagotovo.

Dekleta podpiramo dekleta. Misliš, da si pridobila veliko glasov tudi na ta račun?

Upam, da to ni bil glavni razlog, saj sem veliko več kot le ženska in je to pri predsedovanju še najmanj pomemben dejavnik. Verjamem, da so bile moje ideje in načrt dela izdelani dovolj dobro, da spol ni imel velike vloge pri izbiri kandidata.

Kaj te je navdušilo za prevzem tako pomembne funkcije, kot je predsednica Dijaške skupnosti?

Že v osnovni šoli sem bila predsednica šolske skupnosti, poznam pa tudi enega izmed bivših predsednikov Dijaške skupnosti na Kajuhu, ki mi je malce podrobneje opisal dolžnosti predsednika. Izvolitev se mi je zdela dober izziv, ki sem si ga postavila, funkcija pa dobra življenjska lekcija ter zanimiv način za spoznavanje mnogih novih ljudi.

Že desetletja na šoli ni bilo predsednice. Ali meniš, da je zaradi tega dejstva tvoja vloga še pomembnejša?

Upam, da je to začetek tega, da ne bodo ženske predsednice na naši gimnaziji nič nenavadnega in želim pokazati vsem ženskam, ki pridejo za menoj, da jim lahko uspe in naj si vedno postavljajo visoke cilje. Na šoli je veliko več dijakinj kot dijakov in je prav, da se rešujejo tudi ženska vprašanja, ki dosedanjim predsednikom niso bila tako zelo vidna, ker se z njimi niso srečevali na vsakodnevni ravni.

Česa se najbolj veseliš v svojem času predsedovanja?

Od dogodkov definitivno Lisičje fešte in Top classica, komaj pa čakam tudi na sprejem prvošolcev in seveda na spoznavanje novih ljudi, ki bodo mogoče moje življenje spremenili za vedno.

Kot predsednica verjetno ne boš počela vsega sama. Kdo sestavlja tvojo ekipo?

Dela je veliko, zato sem za pomoč prosila resne, sposobne in zanesljive ljudi. Za podpredsednico sem izbrala Julijo Trobino, mojo sošolko in dobro prijateljico že od prvega tedna šole, tajnica pa je Zala Velenšek, prav tako moja sošolka in prijateljica že iz časov pred gimnazijo. Seveda pa bom pri mnogih projektih med letom potrebovala še kakšen par rok, zato upam, da lahko računam tudi na nekatere druge dijake.

Kateri dogodek boste organizirali najprej?

Kmalu bo potekal CS : GO turnir, začenjata se pa tudi turnirja v odbojki in nogometu. Spet bo ob petkih na hodniku odmevala glasba, v tajništvu so že na voljo vložki, vrata pa so v jutranjih urah odprta prej.

Kakšen pečat si želiš pustiti s predsedovanjem?

Predvsem si želim, da bi vsi dijaki vedeli, da sem jim vedno na voljo za vsako vprašanje, prošnjo ali pomoč in da bi se na šoli počutili varno ter slišano.

Si glasbenica, dijakinja, zdaj tudi predsednica. Kako vse to usklajuješ?

Poleg vsega tega sem tudi prijateljica, sestra, hči … Časovno mi (recimo) uspe usklajevati vse, a na račun tega vedno trpi količina spanja. Še vedno sem le najstnica in včasih preveč svojega časa izgubim za nepomembne stvari, zato je treba včasih delati pozno v noč in priti v šolo s premalo urami spanja (ne povem, koliko, da ne bo mami jezna). Takrat moram pač stisniti zobe in potrpeti, dokler spet ne pride krajši odmor od norega tempa.

 

Novinarke Kajuh Pressa

Foto: Jože Petrak Zajc

Dostopnost