Zagotovo se je vsak od nas ob vpisu v srednjo šolo spraševal “Kam naprej? Zakaj ravno tja? Bo to prava izbira zame?” Odgovor na vprašanje “Zakaj je I. gimnazija v Celju prava izbira?” ni le preprost stavek, v katerem navedemo izjemne dosežke naših dijakov ali omenimo odličen maturitetni uspeh naše šole, ki je krepko nad slovenskim povprečjem. Odgovor na vprašanje ni enoznačen ali enak za vse, kajti vsi ljudje smo različni in vsak od nas ima sanje, ki se med sabo razlikujejo. A našim sanjam je skupno eno – vsi kajuhovci in vse kajuhovke se po najboljših močeh trudimo, da bi svoje sanje uresničili. “Kajuh” pri tem igra veliko vlogo. Spodbuja nas sanjati, leteti, hkrati pa poskrbi za odlično znanje in nam tako omogoča, da svoje poti nadaljujemo na najboljših fakultetah ali univerzah, naj bo to v slovenskem, evropskem ali celo svetovnem merilu. Pomaga nam, da dosežemo sanje, da se dotaknemo neba. Razumevajoči profesorji, domačnost šolskega okolja in tradicija odličnosti je le nekaj dejavnikov, ki determinirajo odgovor na na dano vprašanje.
A I. gimnazija v Celju ni le šola, je marsikaj več. Zame je I. gimnazija v Celju drugi dom, kamor vsako jutro, pa čeprav je bila noč neprespana ali pa me čaka težka kontrolka, vstopim z nasmehom na obrazu. Zakaj? Ker vem, da me čakajo sošolci, s katerimi smo doživeli enkratne trenutke, ki so postali še lepši spomini, ker vem, da me čakajo profesorji, ki mi vedno priskočijo na pomoč ali pa mi podajo nasvet, če ga potrebujem. Skozi vhodna vrata z nasmehom na obrazu vstopim zato, ker vem, da me na hodnikih in v učilnicah naše gimnazije čakata toplina in domačnost, ki ju ni moč čutiti nikjer drugje.
Življenje ni rožnato in marsikdaj se zgodi, da nam gre vse narobe. A I. gimnazija v Celju nam pomaga, da se po vsakem padcu spet poberemo in da po vsakem dežju znova zagledamo sonce. Pripravi nas na življenje, hkrati pa nam omogoča živeti. Po treh letih šolanja je I. gimnazija v Celju postala moj drugi dom. Vsako jutro rad stopim skozi težka vhodna vrata, z dobro voljo in pozitivno energijo pa me navdajo tudi prijazni profesorji in prijetni dijaki, ki si med sabo vedno priskočijo na pomoč. Največjo zahvalo pa dolgujemo gospodu ravnatelju, “očetu” naše velike družine kajuhovcev, ki podpre prav vsako domislico, s katero dnevi na I. gimnaziji postanejo še lepši, in ki vsak dan znova poskrbi, da se na šoli počutimo prijetno in zaželjeno. Ne govorijo zaman, da so gimnazijska leta najlepša leta in z gotovostjo trdim, da I. gimnazija v Celju pri tem ni izjema.
Max Jerovčnik, dijak 4. č-razreda in predsednik Dijaške skupnosti I. gimnazije v Celju
