I. gimnazija v Celju je ena najstarejših gimnazij v Sloveniji, saj neprekinjeno deluje že od leta 1808. Njeno življenje in delo torej preveva žlahtna tradicija, ki se po eni strani kaže v ustaljeni zahtevnosti in dokazani kakovosti šole, po drugi strani pa v njeni od blizu in daleč prepoznavni drugačnosti, ustvarjalnosti, odprtosti in domačnosti. V stoletni stavbi današnje gimnazije (končana je bila tik pred prvo svetovno vojno, v zadnjih 18 letih pa krepko prenovljena in dograjena) ponosno živi in prehaja iz generacije v generacijo „duh šole“. Tisto nekaj, kar dijake in profesorje že desetletja povezuje v skupnost – upal bi si reči, da že kar družino –, ki se ponosno zaveda svoje bogate preteklosti, a hkrati nič manj svoje sedanjosti in prihodnosti.
Zaveda se vrednot in rezultatov svojih prednikov, neguje jih in spoštuje, hkrati pa ne pozablja, da je dobro šolo in njeno prihodnost vedno znova treba ustvarjati tukaj in zdaj. Z ljudmi in za ljudi. I. gimnazija od zunaj deluje starinsko, v srcu in duši pa je mlada. Živi namreč z mladostjo svojega časa, in ne s časom svoje mladosti. Ni konservativna, hladna, brezosebna šola, prav nasprotno je: v svojih stališčih, delovanju in pedagoških principih je moderna šola, ki v svoji viziji ni brez razloga zapisala: „Izobražujemo in vzgajamo za življenje. Ustvarjamo šolo 21. stoletja.“
Mladim posreduje znanje (tudi z najboljšo učno tehnologijo, od leta 2017 tudi v novi moderni telovadnici) in pri ocenjevanju ga seveda tudi zahteva nazaj. Ob tem – kar je že od nekdaj tista bolj resna, za nekatere tudi zoprna plat šolanja – pa daje veliko možnosti, priložnosti in spodbud, da vsakdo lahko razvije svoje potenciale, interese in talente pa najsi gre za poglabljanje znanja, šport, kulturo ali pa čisto običajno, a za razvoj osebnosti nujno potrebno družabno življenje.
In prav to drugo je seveda tista privlačnejša plat naše že več kot 215-letne gimnazije. Posluh in razumevanje profesorjev (in sploh vseh zaposlenih v šoli) daje našim gimnazijcem občutek, da so tudi kot ljudje sprejeti in upoštevani. Občutek jim daje, da je šola res njihov drugi dom; vedno se lahko na koga obrnejo in tudi v kakšni krizi svojih mladih let nikoli ne ostanejo sami. Skozi I. gimnazijo v Celju so od davnega leta 1808 šli tisoči mladih ljudi. Gimnazija jim je dala veliko znanja za njihov bodoči študij in poklic, v njej pa so razvili tudi svoje talente in izoblikovali svoje osebnosti. Zato ni nič nenavadnega, če skoraj na vsakem koraku med zares uspešnimi in spoštovanimi ljudmi – najrazličnejšimi strokovnjaki, znanstveniki, gospodarstveniki, politiki, športniki in umetniki po Sloveniji, a pogosto tudi v tujini – srečamo naše gimnazijce in gimnazijke, ki vedno s ponosom in veseljem povedo: „Jaz pa sem hodil/a na celjsko I. gimnazijo, na Kajuha!“
I. gimnazija je šola, ki je Celju in Sloveniji, a tudi Evropi in svetu, dala številne nadpovprečne ljudi, ki so na najrazličnejše načine zaznamovali svoj in naš čas – od domoljubnega škofa Slomška do Aškerca, Kajuha in Lile Prap, od legendarnega skladatelja Mojmira Sepeta do pevcev Ota Pestnerja, Nuške Drašček in Marjetke Jurkovnik Vovk, od igralke Tine Gorenjak do režiserjev Luka Marcena in Jaše Kocelija, od rokometaša Makuca do kajakaša Kauzerja, od judoistke Ane Velenšek do deskarke Glorie Kotnik, od športnih komentatorjev bratov Obrez do odličnih trenerjev, kot so (bili) Prašnikar, Tiselj, Pipan, Sagadin, od župana MO Celje Matije Kovača do številnih politikov, poslancev, ministrov, univerzitetnih profesorjev in znanstvenikov, od predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Franja Bobinca do odlične novinarke Dela Špele Kuralt in veleposlanika v Berlinu Francija Buta …
Draga devetošolka, dragi devetošolec! Odločitev, kam po osnovni šoli ni lahka. Nikoli ni bila. Morda bo zate kaj lažja, če pomisliš na vse tiste tisoče ljudi, ki so po tej poti že šli in se očitno niso zmotili. Morda so med njimi tudi tvoji starši, sorodniki, sosedje, prijatelji. Pogovori se z njimi, vprašaj pa tudi zdajšnje dijake. Ti bodo najbolj po resnici povedali, kako je na I. gimnaziji. Zgleduj se po njih. Pojdi po njihovi poti. Tudi jaz sem se po bratu, sestri, sošolcih in sosedih in sem to pot prehodil v zdaj že davnih, a nepozabnih letih 1973–1977.
Pa ne boj se! Ni se česa bati. Ne verjemi raznim čvekam in izmišljotinam. Tisto o učenju sedem dni na teden in 24 ur na dan je bedarija na kvadrat. Na I. gimnaziji se učimo, a nič manj tudi živimo. Tudi pri nas imamo lajf, le da se ne hvalimo z njim, ampak ga raje živimo. Lepo se imamo. In ko pride matura, jo opravijo vsi. Nadpovprečno.
I. gimnazija je dobra, topla in varna šola. V resnici jo čutimo kot svoj drugi dom. Tudi ti jo boš čez kakšno leto ali dve.
dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju
