Novinarsko društvo

Zaupajte vase, upajte si sanjati in uresničite svoje cilje

Intervju z Anamarijo Mežnar, diamantno maturantko

Anamarija Mežnar, bivša (in ponosna) kajuhovka, je v lanskem šolskem letu postala diamantna maturantka in s tem še bolj popestrila že tako izvrstne rezultate lanskoletnih maturantov. Ker je bilo v vsej Sloveniji samo 11 diamantnih maturantov, nas je zagotovo vse zanimalo, kaj je njena skrivnost in ali jo bo pripravljena deliti, zato sem ji glede tega z veseljem postavila nekaj vprašanj.

 

Kako bi se predstavila tistim, ki te ne poznajo?

Torej: Hojla! Sem Anamarija Mežnar, študentka medicine, skoraj Šoštanjčanka, lastnica kužka, dveh muckov, kravic in kokošk, sestra dveh super človečkov, hčerka neverjetnih staršev, dekle kajuhovca, ljubiteljica dobrih knjig, dolgih smučarskih prog in makaronov s pestom, kofetarica, zavzeta članica zbora, brina, zborovodkinja otroškega cerkvenega pevskega zborčka, kriva za tedensko zalogo slaščic v našem hladilniku (in nered v kuhinji), rekreativna (a zahvaljujoč uram športne vzgoje precej dobra) igralka badmintona in ustvarjalna duša.

Kako se počutiš kot diamantna maturantka?

Diamantno😊? Tako dober uspeh na maturi je res lepo priznanje za trud skozi vsa gimnazijska leta ter dokazilo, da z željo, trdim delom in malce sreče lahko dosežemo prav vse. Po odpisani maturi sem pričakovala okoli 29 točk, zato me je končni rezultat še toliko bolj presenetil (izgubila pa sem seveda tudi vse stave glede svojih točk). Ponosna sem na našo celotno generacijo, na vse koronske maturante s Kajuha, da smo kljub novim in nepoznanim razmeram vztrajali, se spodbujali in skupaj zaključili našo gimnazijsko zgodbo.

 

Kaj bi svetovala kajuhovcem, ki si želijo doseči enake rezultate, kot si jih dosegala ti?

Na žalost univerzalnega recepta še vedno ne vem, a če mi ga kadarkoli uspe razvozlati, ga kajuhovci dobite prvi. Svetujem pa vam, da res izkoristite čas, ki ga preživite pri pouku; poslušajte, sodelujte, sprašujte, delajte si zapiske – to vam bo precej olajšalo učenje. Profesorji na Kajuhu so res odlični, vedno pripravljeni pomagati dijakom, zato boste na maturo pripravljeni, pa tudi če se svet obrne na glavo (vsi profesorji, ki ste me učili in zdaj berete tole: Še enkrat iskrena hvala!). Pot do uspehov bo precej lažja, če se ne boste učili le za teste in maturo, ampak se boste zavedali, da vam bo na poti skozi življenje prav prišlo čisto vse pridobljeno znanje (tudi imaginarna števila😊). Zaupajte vase, upajte si sanjati in kot pravi vsem kajuhovcem znani rek, per aspera ad astra, uresničite svoje cilje.

Kam si se vpisala in kako si se odločila za študij? Kaj želiš delati?

Sem študentka medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Že od osnovne šole sem vedela, da me zanima naravoslovje, v srednji šoli pa je želja po študiju medicine (predvsem zaradi izjemno zanimivih ur biologije) dokončno dozorela. V poklicu zdravnika vidim predvsem priložnost, da pomagam ljudem in jim omogočim boljše življenje, čeprav vem, da bosta študij in delo precej naporna.

 

Kako bi opisala svoja štiri leta na Kajuhu? Bi izpostavila kakšne posebne spomine, mogoče kakšno anekdoto?

Moja štiri leta na Kajuhu so leta, o katerih bom vedno govorila s presežniki. Čeprav je bilo učenja in stresa kar precej, spanja pa pogosto premalo, sem se na Kajuhovi 2 vedno počutila kot doma. Spoznala sem izjemne ljudi, ki so znali (in še vedno znajo) polepšati še tako naporen dan, od njih pa sem se tudi ogromno naučila. Ena mojih najboljših odločitev je bila, da se pridružim pevskemu zboru, ki je bil res ena velika družina; čeprav smo na pevske vaje večkrat prišli utrujeni od napornega pouka, smo se domov vedno odpravili z nasmehom na obrazu, skupaj pa smo doživeli veliko lepega. Zanimiva pa je tudi zgodba o začetku okteta Brina – dekleta seveda nismo želela v ničemer zaostajati za fanti (ki so nam bili mogoče celo všeč😉).

 

Boš s petjem nadaljevala tudi v Ljubljani?

Oh, petje pa res pogrešam. Pa ne samo petje, tudi pevske vaje v naši 20-ki s prof. Marčičem, sopevce, nastope … Zaenkrat pojem le še pod tušem, saj sem se zaradi korone raje odločila, da s prepevanjem v Ljubljani raje počakam še kakšno leto. Sem pa članica MePZ Svoboda v Šoštanju, pojem pa tudi z mojim zborčkom, tako da mi v normalnih razmerah petja nikakor ne primanjkuje.

 

Kako je bilo končati srednjo šolo v teh nenavadnih okoliščinah?

Naša generacija pa je tik pred ciljno ravnino naletela na povsem nepričakovano in nepoznano oviro, ki ji rečemo »koronavirus«. Čeprav na začetku nismo vedeli, ali bi zid na naši poti preplezali, ga obhodili ali se vanj zaletavali z glavo, dokler ga ne bi porušili, smo s podporo naših profesorjev in družin le našli pravo pot in junija še bolj utrjeni prestopili ciljno črto. Bilo je kar precej stresno, saj nismo niti vedeli, ali matura sploh bo in v kakšni obliki, prav tako pa šola od doma zahteva precej več samodiscipline in dobre razporeditve časa. Imeli pa smo precej več časa za učenje; mogoče pa sem ravno zaradi epidemije uspela postati diamantna maturantka.

 

Kaj je najpomembnejša lekcija, ki si se je naučila na Kajuhu?

Skoraj vsak dan sem se naučila česa novega, najpomembnejša lekcija pa je zagotovo, da moraš dati vsakemu človeku priložnost, mogoče pa te preseneti.

 

In za na konec: kaj je tvoj življenjski moto?

‘Mejte se radi!

 

 

 

Lija Kužner

Foto: arhiv šole (Jože Petrak Zajc)

Dostopnost