Novinarsko društvo

Dnevnik z izmenjave v francoskem Laonu – Erasmus + ka122

Naši dijakinji Zoja Kalar in Lena Pekošak bosta od 8. januarja do 8. februarja na izmenjavi v francoskem mestu Laon, na srednji šoli lycée Pierre Méchain. Na šoli spoznavata francoski šolski sistem, evropsko raznolikost in enakost. Dijakinji sta v Franciji v okviru projekta: https://www.prvagim.si/spoznavanje-evropske-raznolikosti-in-enakosti

Objavljamo njune dnevniške zapise: 

Ponedeljek, 14. – 22. januar

Minila sta dva tedna, ki sem ju v okviru enomesečne izmenjave v projektu Erasmus + KA122 preživela v mestu Laon v Franciji, na gimnaziji Pierra Méchaina. Kljub temu, da sem v drugi državi, kjer se moram sporazumevati v tujem jeziku, in oddaljena od vsega, kar mi je doma poznano, vse poteka brez težav.

Vikend pred drugim tednom v Franciji je bil poseben, ker smo na pobudo družine gostiteljice odšli v Pariz. Ogledali smo si največje znamenitosti: muzej Louvre, videli smo Eifflov stolp, Elizejske poljane, ki se raztezajo od Place de la Concorde do Slavoloka zmage, obiskali pa smo tudi Montmartre in baziliko Sacré-Coeur. Čudovito!

V ponedeljek smo pričeli z novim šolskim tednom. Pri predmetu nadaljevalna angleščina smo pisali test: napisati smo morali pismo na temo značilnosti velikih mest in kako bi lahko izboljšali življenje v njih. Temo in točna navodila za pismo so vedeli že vnaprej, kar je pomenilo, da so se lahko doma dobro pripravili. Vsak test ali preverjanje znanja je ocenjen od 1-20, pri tem morajo doseči vsaj 10, da test uspešno opravijo. Skozi šolsko leto tako pridobivajo ocene in sproti spremljajo povprečje. To šolsko leto je za najine gostiteljice še posebej pomembno, saj je to njihovo zadnje leto gimnazije. V Franciji gimnazija traja le tri leta in tudi tukaj imajo na koncu šolskega leta maturo, ki se imenuje ‘le bac’. Pred izpiti imajo poskusne izpite, ki so ocenjeni, ocena pa se šteje v letnem povprečju. Obvezni predmeti so francoščina, filozofija in športna vzgoja, opraviti pa morajo tudi izpite iz dveh t. i. specialitet oziroma dveh drugih predmetov. Izpiti so drugače razporejeni kot v Sloveniji, npr. izpit iz francoščine in športne vzgoje so že opravili, izpite iz specialitet opravljajo marca, filozofijo pa junija. Imajo samo en ustni izpit, ”grand oral”, v katerem združijo več predmetov, tam morajo dijaki predstaviti in zagovarjati svojo temo.

Ravno zato, ker si lahko vsak posameznik izbere svojo kombinacijo specialitet, so razredi pri vsakem predmetu sestavljeni nekoliko drugače (tako kot se pri nas razredi pomešajo pri 2. in 3. tujem jeziku). Dijaki imajo svoj matični razred in razrednika, vendar je ta skupina dijakov enaka samo pri enem predmetu.

Hvaležna sem za izkušnje, ki sem jih doživela do zdaj in se že veselim prihajajočih tednov.

Lena Pekošak

 

Nedelja, 8. 1. – 13. 1. 2023

Naša pot se je pričela v nedeljo zjutraj, ko smo ob 4:30 s kombijem odpotovale v Zagreb. Letalo in vlak, pa smo bile v Laonu na postaji, kjer so naju z Leno pričakali gostitelji.

Živim v majhnem podeželjskem kraju Fourdrain, ki se nahaja dvajset minut od Laona. Prva dva tedna bom preživela pri Honorine in njeni družini. Druga dva tedna pa pri sestrah Pérette in Margote, ki živita v isti ulici kot Honorine.

Nedeljsko popoldne, ki sem ga preživela z družinama je bilo nepozabno. Sedeli smo za mizo, jedli palačinke, sorodniki pa so kar kapljali z vseh strani. Prišle so babice, dedek, sestrična, teta, stric, fant od sestrične… Malo smo se gledali, malo smejali. Francozi so med prijatelji zelo sproščeni in polni »francoskega humorja«. Občutek je bil lep, čutila se je družinska in prijateljska povezanost.

S Honorine in njeno družino smo odšli na večejo k stricu, kjer so pripravili tradicionalno francosko jed, pot-au-feu. Zdela se mi je, kot da bi pri nas skuhali zelenjavno juho, potem pa bi vse, kar smo skuhali, pojedli brez »juhe«. Za sladico, pa smo imeli še eno tradicionalno jed; galette des rois, klasična sladica, ki ne sme manjkati na mizi za praznik svetih treh kraljev. Vanjo skrijejo keramično figurico in tisti, ki jo dobi, postane kralj. Pri njih je navada, da kralj pomije posodo. Čeprav sem figurico dobila jaz, mi posode ni bilo treba pomiti, ker imajo pomivalni stroj.

Dnevi v šoli so precej naporni, pouk traja pogosto od osmih zjutraj, do šeste ure zvečer. Zanimivo je, da imajo na dan vsaj dve uri istega predmeta, vendar z drugim profesorjem, ki razlaga drugo snov za isti predmet. Predmeti so drugačni kot v Sloveniji, snov se bolj povezuje. Imajo predmeta zgodovina-geografija, fizika-kemija. V ponedeljek so pisali štiriurni test pri filozofiji, kot pripravo na končne izpite. Dolgo preverjanje znanja …

Profesorji pogosto stavkajo, zato jim pouk večkrat odpade. Problem je, da učenci niso obveščeni o odsotnosti profesorjev, nadomeščanj za profesorje pa tudi ni. Zato se včasih zgodi, da imajo na dan le eno uro pouka. Tudi zaključka srednje šole se ne morejo posebej veseliti. Na koncu leta jih čaka le podelitev diplom.

Povem pa lahko, da je hrana tukaj res odlična. Za kosilo in večerjo, ki sta vedno skrbno pripravljena, si vzamejo vsaj eno uro časa, da v miru pojedo. Ponavadi je prisotna celotna družina. Solate nikoli ne jedo poleg glavne jedi, zanje je to predjed, ki pa ni preveč priljubljena. Za glavno jedjo pride vedno sladica, jogurt s sadjem ali sir, lahko pa tudi vse troje. Sama imam rada sladko, vendar tukaj, sem pojedla v enem tednu dovolj sladkorja za cel mesec. Sladice, rogljički in sladki prigrizki … »C’est trop sucré«.

Zoja Kalar

Dostopnost