Novinarsko društvo

»Biti moramo najprej ljudje, ostati moramo skromni, spoštovati sebe in tudi vse druge«

Intervju z dr. Antonom Šepetavcem

Že tradicionalno vsako leto pred informativnim dnevom naredimo intervju z našim ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem. Vabljeni k branju.

 

Informativni dnevi že drugo leto potekajo na daljavo. I. gimnazija je znana po marsičem, dijaki izpostavljajo predvsem vzdušje v šoli. Kako bi vi osnovnošolcem opisali vzdušje na Kajuhu?

Prve se ne pozabi nikoli! Tako so rekli in tako še vedno pravijo. Kdor je naš, za vedno ostane naš. Enkrat kajuhovec, za vedno kajuhovec! Kdor je kdaj koli šel skoz to šolo, ve, na kaj mislim. Lahko bi razložil z besedami, a na kratko ne gre. Moral bi napisati cel roman, ampak kdo bi ga bral?! Danes v Sloveniji več ljudi piše, kot pa jih bere (smeh). Treba je začutiti tisti čarobni »duh šole«, ki se že 215 let sprehaja med nami, prehaja iz roda v rod in nam govori, da smo eno, da smo znamenita prva celjska gimnazija, da smo v nekem smislu Aškerčevi ali Kajuhovi sošolci. Ali pa sošolci Glorie Kotnik, ki nas je te dni na olimpijadi tako razveselila (smeh). Treba je začutiti tisto povezanost in pripadnost, tisto zadovoljstvo in ponos, ko se človek čuti del skupnosti, ki bi jo že skoraj lahko imenovali gimnazijska družina. Razumemo se, podpiramo se, zavedamo se končnega cilja – treba se je nekaj naučiti, treba je iz sebe nekaj narediti.

 

Kaj so po vašem mnenju glavne odlike kajuhovcev?

Eno je sposobnost biti tu in iti skoz zahteven gimnazijski učno-vzgojni proces, drugo pa je želja to svojo sposobnost preliti v čim boljše rezultate. Pri nas jih večina to razume, zato se trudijo, da bi bili dobri, boljši, najboljši. Šola daje številne možnosti in priložnosti, da vsak lahko nadgradi in razvije svoje potenciale in talente, zdrava ambicioznost pa našim dekletom in fantom pomaga, da se to res zgodi. Povsod smo pri vrhu ali na vrhu, pa najsi gre za matematiko, šport, glasbo ali kar koli drugega. Značilnost I. gimnazije je njena širina, izjemna raznovrstnost in uspešnost, glavna odlika kajuhovcev pa vsestranska ustvarjalnost in nadpovprečnost. Čeprav nam kdo kdaj podtika elitizem in domišljavost, jaz vedno znova ponavljam, da nas pri vsem, kar delamo in dosegamo, morajo voditi prvinske vrednote: biti moramo najprej ljudje, ostati moramo skromni, spoštovati sebe in tudi vse druge. Vse šole se po svoje trudijo in so dobre, vsak človek je zase svet. In vsakega ta vse bolj čuden svet potrebuje, da bi bil bolj normalen, bolj uravnotežen, boljši, kot je …

 

Za našo šolo velja, da je tako tradicionalna kot tudi sodobna. Kako se to odraža v vsakdanjiku kajuhovcev?

Oko seveda najprej opazi avstro-ogrsko palačo, potem šele tam zadaj novo telovadnico ali pa tam zgoraj super jedilnico in večnamensko dvorano Gimnazijka. Potem šele opazi, da je šola skoz in skoz prenovljena in da je vrhunsko učnotehnološko opremljena. Šola z vsem tistim, kar se vidi po hodnikih in učilnicah, na nevsiljiv način govori o svoji bogati preteklosti, ne pozablja pa ob tem na sedanjost in prihodnost. Deluje odprto, sodelovalno in povezovalno, hkrati v duhu svoje tradicije in 21. stoletja, ki zadnja leta prihaja med nas v družbi z zoprno gospo Korono (smeh). I. gimnazija s svojo vsestransko ustvarjalnostjo in raznimi projekti hodi svojo slovensko in evropsko pot. Ohranja korak s časom in željami mladih. Od nekdaj trdim, da smo učitelji v šoli zaradi otrok in ne obratno. Moramo jih učiti in tudi kaj naučiti, moramo jih vzgajati in po možnosti tudi vzgojiti. Za vse to pa jih najprej moramo razumeti in imeti radi. Ponosen sem, da smo kljub zahtevnosti in strogosti v šoli uspeli ohraniti toplino in domačnost, izvirnost in drugačnost.

 

Kajuhovci smo pogosto v sami špici tekmovanj iz znanja na državni in mednarodni ravni, kar – zanimivo – marsikoga navduši, marsikoga pa tudi prestraši. Od kod menite, da prihaja tak odnos do uspehov?

O slovenski mentaliteti je kar nekaj zgodb; ena od njih govori o pridnosti in delavnosti, druga pa o »favšiji«, ki je – če bi gorela – ne bi uspele pogasiti niti združene gasilske sile Republike Slovenije (smeh). Ampak kot je v realnem življenju običajno, nobena zgodba o katerem koli narodu ne drži v celoti. V Sloveniji imamo namreč pridne in tudi nič kaj pridne; imamo strašne garače, imamo pa žal tudi take bolj lene sorte. Nevoščljivcev in privoščljivcev imamo pa res nadpovprečno veliko. A nas je k sreči tudi kar veliko, ki to nismo. Da uspeh nekatere navdušuje, druge pa plaši in straši, si razlagam kot rezultanto tega, kar sem povedal: komur je delo vrednota, kdor rad dela in delo spoštuje, ga rezultati (ne le njegovi, ampak tudi drugih) navdihujejo in navdušujejo; kdor pa do dela nima privzgojenega odnosa, se boji celo uspeha drugih: deloma zato, ker se boji, da se bo moral zraven matrati, deloma pa zato, ker  se je veliko lažje »fajn imeti« (smeh). Sicer pa je pred leti o tem zelo modro ugotovitev izrekel znani slovenski podjetnik Ivo Boscarol: »V Sloveniji ti oprostijo vse, samo uspeha ne …« Kot ravnatelj zelo uspešne šole se moram z njim žal vse prepogosto strinjati. In sem žalosten, da je tako, ker to ne pomeni čisto nič dobrega tudi za Slovenijo, ki je – to rad poudarim – naša edina domovina.

 

V naslednjem šolskem letu se v naši šoli obeta kar nekaj novosti: okrepilo se bo mednarodno sodelovanje, zaživel bo evropski oddelek … Kaj (še) lahko pričakujemo?

Po naravi sem tak, da vedno iščem kaj novega, drugačnega, boljšega, saj zlepa nisem zadovoljen z obstoječim stanjem. V tej šoli sem delal že vse živo: vodil sem šolsko nogometno reprezentanco, bil soustanovitelj in mentor šolskega orkestra, pedagoški koordinator športnih oddelkov, predsednik sveta šole … Res veliko premišljujem o šoli in ogromno časa preživim v njej. Poznam jo do zadnjega kvadrata, domišljam pa si tudi, da še vedno razumem mladino. Zato pa tudi vem, da mlade figo brigajo kakšne stvari, ki se v njih ne vidijo. Pa pri tem nikakor ne gre samo za facebook, ki ga vse bolj obvladujejo razni vaški posebneži starejšega datuma (smeh). Zato nenehno ponavljam, da se kot šola moramo modernizirati, posodabljati, prilagajati potrebam in zahtevam 21. stoletja. Ja, okrepili bomo mednarodno sodelovanje, odprli bomo evropski oddelek, naredili bomo nekatere smiselne spremembe v organizaciji dela … Vsega pa tule ne morem povedati, ker nas včasih potem kdo kopira (smeh).

 

Zdravstvena situacija v svetu kroji tudi življenje v šoli. Kako se najbolj pozna v življenju dijakov?

Ah, saj se ve! Vsa ta omejujoča, obremenjujoča, nenehno spreminjajoča se navodila in pravila dobesedno ubijajo. Duha in telo. Zato pa je najbolj pomembno, bolj kot vse drugo, da čim prej normaliziramo življenje in delo šole. Za to se zavzemam že ves čas; ne pozabimo, da se z gospo Korono bodemo že tretje šolsko leto! Da za sabo pušča globoke psihične rane in vse bolj bedne odnose na šolski, družbeni, državni in svetovni ravni, se vidi in čuti na vsakem koraku. Po naravi sem že od nekdaj svobodomiseln človek; imam svoje mnenje, imam pa žal tudi funkcijske dolžnosti. Kolikor je mogoče, s svojimi zlatimi najožjimi sodelavci »vozim nekje vmes«. V teh čudnih časih je to grozno težko; slovenska družba in država sta razcepljeni skoraj tako kot pred drugo svetovno vojno. Kregan sem enkrat od enih, drugič pa od drugih. Ampak jaz bom že; bil sem sedmi otrok v družini, navajen sem potrpeti. Zelo pa me skrbi za naše »ta mlade«. Ne pretiravam, če rečem, da na ta dekleta in fante gledam skoraj kot na svoje otroke. Rad jih imam in podpiram jih. Vedno in povsod. Mogoče si domišljam, a zdi se mi, da tudi oni imajo radi mene.

Ste po duši “dijak” splošne, klasične, umetniške ali športne gimnazije?

Gimnazija je gimnazija, to je večstoletno dejstvo. Kakršnakoli že je (nekoč so jih delili na realne in klasične, danes pa je teh programskih delitev še bistveno več), je še vedno gimnazija. Precej težka splošnoizobraževalna šola, ki ljudi izobražuje in vzgaja tudi za najtežje študije in najzahtevnejše poklice. Ker je gimnazija v svojem bistvu globoka in široka, si nekako tako predstavljam tudi dijake: čim bolj raznovrstni naj bodo, čim bolj vpeti v šolsko in zunajšolsko delo in življenje. Ljudje so še vedno največje bogastvo vsake šole in edino pravo zagotovilo za njeno uspešnost. Prastara resnica je, da je šola takšna, kakršni so ljudje v njej. Dobro šolo lahko ustvarjajo samo dobri ljudje. Če me sprašujete o tem, kam bi se vpisal, če bi še enkrat bil starih tistih lepih 15 let, pa povem, da zanesljivo na I. gimnazijo v Celju (tako kot že leta 1973), bi pa najbrž – glede na v preteklosti izpričano nadarjenost za šport, kulturo in jezike – »visel« nekje med splošno, klasično in športno gimnazijo. Za umetniško pa žal ne bi imel pogojev (smeh)…

 

Kot ravnatelj, kaj pričakujete od svojih učiteljev in dijakov?

Od vseh najprej pričakujem pošten odnos do dela in učenja, saj učenje tudi ni nič drugega kot delo. Resno, kot vemo, pogosto tudi zelo trdo in naporno delo. Pa da ne bo pomote: poučevanje in učenje nista eno in isto; eden poučuje, drugi se uči. Učitelj poučuje (in če je dober, se ob tem tudi uči), učenec pa se uči (in če je dober, bo znal in bo nekoč morda tudi poučeval). Pri obeh pa sta potrebna za to, da se doseže cilj, ki je znanje na maturi in kasneje v življenju, pridnost, resnost in odgovornost. Potem pa tudi na tem mestu ne morem mimo vrednot. Vedno ponavljam: bodimo ljudje! Učiteljem govorim, naj bodo razumevajoči, strpni, topli ljudje, učencem pa, naj bodo vljudni, spoštljivi in hvaležni. Ne veste, kolikokrat že navsezgodaj v tajništvu koga opozorim, da je pozabil izreči kakšno »čarobno besedo«, kot so dobro jutro, hvala, oprostite, nasvidenje (smeh).

 

Vsa leta tudi poučujete slovenščino. Ali je pomembno, da je ravnatelj (še vedno) tudi učitelj?

Zelo pomembno. Korona nas je krepko odtujila in spremenila. Upam si reči, da ne na boljše. Še veliko bolj kot kdaj koli prej se je zato treba truditi za »živi stik«; vse tisto na daljavo je lahko le bledi nadomestek realnega šolskega življenja in dela. Že maske, ki vsakemu vzamejo pol obraza, so vredne globokega premisleka. Kdo smo, kam gremo? Sicer pa smo ravnatelji, ki še kaj poučujemo, v Sloveniji bolj izjema kot pravilo. Nekakšne bele vrane, don Kihoti, ki se na svojih Rosinantah – recimo, da so to naše plače – borijo za preživete ideale (smeh). Večina ravnateljev v razredu ne dela več, čemur pa se sploh ne čudim, saj je že drugega dela veliko, res veliko. Na šoli, kot je naša, ki pod isto streho gosti dejansko štiri zahtevne učno-vzgojne programe, še več, preveč. Ob meni je  vedno kakšnih tisoč ljudi, ki sem zanje odgovoren, tako da mi res ni nikoli dolgčas. Pa staršev, ožjega in širšega okolja niti ne omenjam, ker bi potem res lahko rekel, da sem nenehno na prvi fronti. Kar pa dejansko sem (smeh). Ampak z veseljem, ker imam to šolo in ljudi v njej res rad.

Kajuh Press

Foto: Andraž Purg

 

Dostopnost