“S pisanjem izražam svoj pogled na svet”
Kajuhovci iz dneva v dan presenečamo. Naši uspehi na različnih področjih dokazujejo, da nebo ni meja in lahko vedno segamo še višje. Dijaki, ki verjamejo, da je znanje neprecenljivo, delo pa temelj dobrega rezultata in ob šoli razvijajo svoje hobije, talente ter so pri tem tudi uspešni, tvorijo mozaik I. gimnazije v Celju. Dijakinja, ki je ne samo uspešna, temveč ve, kaj želi, je Žana Zupanc iz 2. e-razreda. Zanjo smo prepričani, da bo s trdim delom dosegla še veliko.
Kateri so tvoji nedavni pomembni uspehi?
Sem prejemnica priznanja Scholar`s Laurete, ki sem ga prejela za svoj esej SHOULD YOUNG PEOPLE BE ALLOWED TO VOTE AT THE AGE OF 16? na mednarodnem tekmovanju Immerse Education Essay Competition. Poleg tega sta bila dva moja eseja, eden od njiju je ta, objavljena v neodvisni mednarodni mesečni publikaciji Adelaide Literary Magazine. Izdelala sem tudi raziskovalno nalogo z naslovom: Televised Gender: Reinforcing Normative Narratives and Stereotypes in Late 20th-Century American Television Culture v sklopu raziskovalnega programa Lumiere Education pod okriljem doktorske študentke Anne Tropnikove z univerze Yale.
Eseja imata zelo zanimivi in izvirni tematiki. O čem si pravzaprav pisala? Kakšni so bili tvoji argumenti?
V svojem prvem eseju z naslovom SHOULD YOUNG PEOPLE BE ALLOWED TO VOTE AT THE AGE OF 16? sem, kot že naslov pove, pisala o tem, zakaj bi morali 16-letniki sodelovati na volitvah in zakaj bi morali to vključiti v naš politični sistem.
V mnogih državah je 16-letnikom že dovoljeno voliti. Od kod torej izvira strah pred vključevanjem mladoletnih v volilni proces? Menim, da je ta strah brezpredmeten. Eden izmed najpogostejših argumentov proti znižanju volilne starosti je, da možgani 16-letnikov še niso dovolj razviti. S tem argumentom se ne strinjam, saj se človeški možgani dokončno razvijejo šele pri 25-ih, oziroma po novejših raziskavah celo okoli 32. leta. Razlika v razvitosti možganov šestnajstletnikov in osemnajstletnikov torej ni bistvena.
Šestnajstletniki se v večini še izobražujejo. To bi lahko izkoristili za uvedbo osnov politike v šolski sistem. Številni 18-letniki ne nadaljujejo šolanja na univerzi in se že soočajo z iskanjem zaposlitve, selitvijo od doma in finančno samostojnostjo, zaradi česar pogosto nimajo ne časa ne motivacije, da bi spremljali politično dogajanje. Posledično se nekateri volitev ne udeležijo ali pa volijo brez poznavanja sistema.
Drugi razlog, da je volilna pravica dodeljena šele pri 18 letih, pravi, da mlajši prej nasedejo lažnim novicam. Raziskave na ameriški univerzi MIT so pokazale, da so ranljivejši in prej zavedeni prav starejši in ne mlajši, predvsem pa neizobraženi. Temu bi se izognili z vključitvijo politike v izobrazbo in s tem povečali zavedanje in odpornost do propagande. Dober primer tega je Avstrija. Tam je zaradi boljšega poznavanja politike sodelovanje ljudi v demokratičnem sistemu vidno višje.
V svojem drugem eseju z naslovom CASUAL SEXISM AND EVERYDAY RACISM IN THE SLOVENIAN LANGUAGE sem pisala o svojem opažanju seksističnih in rasističnih fraz v slovenščini. Dokler jih uporabljamo in ljudi vsakodnevno kategoriziramo glede na njihov spol in barvo kože, ne moremo trditi, da je naša družba enakopravna in demokratična.
Zakaj si se odločila za ti dve temi?
Vedno pišem o temah, ki me zanimajo in ker me je vprašanje o sodelovanju 16-letnikov na volitvah zanimalo, sem takoj zagrabila priložnost za pisanje o tej tematiki. Za pisanje drugega eseja pa sem se odločila, ker me seksizem in izjave, kot so »A si baba?« in »Dolgi lasje, kratka pamet« motijo. Ta esej prvotno ni bil namenjen za objavo ali natečaj, temveč zgolj zapisovanju mojih misli in prepričanj.
Kaj te motivira?
Vedno sem rada pisala in brala. S pisanjem izražam svoj pogled na svet, zame predstavlja bolj sprostitev kot dejansko delo, ki bi sicer zahtevalo veliko motivacije. Včasih se težko prepričam v pisanje, še posebej, kadar me priganja rok za oddajo kakšnega projekta, name čaka veliko dela ali pa preprosto ne najdem navdiha. Takrat se prisilim, da začnem, in potem gre vse lažje.
Kako se organiziraš, ko je vsega preveč (šola, projekti …)?
Ko je vsega preveč, kar se mi (pre)večkrat dogaja, naredim načrt dela. Izpišem vsa opravila, naloge, ki jih moram narediti, in potem začnem. Ob vikendih navadno naredim osnovni načrt dela za prihodnji teden, vsak dan sproti pa še dnevni načrt, da mi je lažje.
Katere so tvoje prioritete in kakšno vlogo igrajo v organizaciji časa?
Moje prioritete se spreminjajo. Ob prihajajočih testih in spraševanjih postavim na prvo mesto šolo, kadar pa se bliža rok za oddajo kakšnega projekta, se posvetim temu. Vedno poskušam kompenzirati šolo in druge projekte ter jim nameniti dovolj časa, kar je velikokrat zelo težko in včasih skoraj nemogoče.
Kako tvoji domači in prijatelji sprejemajo tvoje uspehe?
Moje dosežke večinoma sprejemajo z veliko topline in ponosa, radi pa me opominjajo na količino časa, ki jo namenjam drugim projektom in ne šoli.
Kakšne načrte imaš za prihodnost?
V prihodnosti bi rada nadaljevala s pisanjem in raziskovanjem, saj me to zelo veseli in menim, da se lahko pri obojem še izboljšam.
Imaš kakšen nasvet za dijake, ki ne najdejo časa za hobije?
Dijakom bi svetovala, naj se najprej pri sebi odločijo, kaj so njihove prioritete in na podlagi tega organizirajo svoj čas. Kadar imaš nekaj res rad in te veseli, boš vedno našel čas, da se temu posvetiš.
Tinkara Jamnikar in Neža Selič
