Četrti teden je Nika opisala takole:
2. 2. 2026
Tudi ta ponedeljek smo začeli s plesom, ki je danes bil malo manj bizaren kot teden prej. Sami smo morali ustvariti koreografijo, za katero bomo ocenjeni. Dobili smo tudi liste, ki jih moramo natančno izpolniti z imeni gibov, ki jih v plesu uporabljamo. Sledila je angleščina, pri kateri smo pisali test, pisala sem ga tudi jaz. Po odličnem kosilu sta sledili dve uri fizike, pri katerih mi ni bilo čisto jasno kaj smo delale vem le, da smo očitno vse naredile narobe. Po daljšem odmoru pa je sledil SVT, pri katerem je Soanne pisala dvourni test, zato sem namesto z njo šla v permanance, potem pa še v glasbeno sobo z Elio in Majem kjer je Elia mojstrsko igrala kitaro midva z Majem pa sva se preko Instagram reelsov učila refrene znanih pesmi na klavir. Dan smo zaključili z odlično večerjo-palačinkami, ki pa so imele poseben pomen, saj je danes dan Chandeleur in vsako leto na ta dan, torej 2. 2. francozi tradicionalno jejo palačinke. Pri njih doma pa je tradicija tudi, da si svojo prvo palačinko vsak speče sam in predem jo vržeš v zrak in obrneš moraš v roko prijeti zlat kovanec in si nekaj zaželeti. Menim, da nam je obračanje palačink v zraku šlo kar dobro, glede na to da nobena ni pristala na tleh ali na stropu.
3. 2. 2026
V torek smo prvo polovico dneva preživeli v šoli. Imeli smo dve uri zgodovine pri katerih sem do zdaj ugotovila, da se osredotočajo predvsem na francosko zgodovino, učijo se tudi svetovno, a je velik poudarek na le francoski. Popoldne smo najprej odšli v Leclerc po “piknik”, ki smo ga pojedli v šolski jedilnici za večerjo, nato pa smo se okoli pol osmih odpravili proti mestu, saj smo si z dramskih krožkom šli ogledati gledališko igro, ki je bila odlična. Po predstavi smo le še odšli domov in utrujeni takoj zaspali.
4. 2. 2026
V sredo sem dopoldne imela uro matematike iz Slovenije, nato pa še dve uri matematike v francoščini. Ob dvanajstih pa za spremembo nisva šli na kosilo v šoli, ampak k njeni babici in dedku, ker zvečer tudi nisva šli na teater. Za sladico je njena babi naredila Mont Blanc, ki je bil naravnost odličen. Po kosilu sva s Soanne naredili nekaj stvari za šolo, nato pa smo se pogovarjali z njenimi starimi starši in gledali francoska poročila. Kasneje je prišla še njena sestra Calie in skupaj smo jedel buille, ki ga je naredila njena babi. Malo kasneje nas je prišla iskati njena mami in nas odpeljala domov, kjer smo povečerjali in šli spat.
5. 2. 2026
V četrtek je bil prav poseben dan, saj smo že po dveh urah pouka odšli na kosilo, po kosilu pa smo z dramskim krožkom šli v La Roche Sur Yon na ogled dveh gledaliških iger in pa zakulisja zelo velikega gledališča. Prva igra je imela naslov Le petit soldat, ki je lutkovna predstava. Ta se mi je zdela malo čudna in nerazumljiva, ampak sem na koncu ugotovila, da je niso razumeli niti Francozi. Za tem je sledil ogled zakulisja ogromnega gledališča ter njihovih delovnih prostorov in pa sobe za ples. Za ogledom smo šli pojest svoj “piknik”, kar je za Francoze sendvič, sok in kakšna mala sladica, nato pa na predstavo z naslovom Valentina, ki mi je bila veliko bolj všeč kot prejšnja, predstava je bila tako dobra, da so nekateri na koncu celo zelo močno jokali.
6. 2. 2026
V petek je bil še en zelo dolg in zelo utrujajoč dan v šoli. Zadnji dve uri pa sem namesto na matematiko, šla raje na španščino s Španko Ainhoa, ki se nazaj v Madrid odpravlja že naslednjo sredo. Čeprav nimam pojma o španščini je bilo zelo zabavno, saj sta imeli Španki predstavitev o Španiji. Po pouku sva odšli s Soanne na obisk k njihovim družinskim prijateljem, ker so me želeli spoznati. Skupaj smo malo poklepetali in gledali otvoritev olimpijskih iger. Ko sva se vrnili domov sva za večerjo pojedle preostanek quicha, gledali serijo ter se pogovarjali do enih zjutraj, nato pa sva se spomnili, da se morava naslednji dan zbuditi že ob osmih (prezgodaj za soboto) in se odpravili spat.
7. 2. 2026
V soboto so v imeli informativne dneve, zato sva že šesti dan zapored vkorakali v šolo, a tokrat za malo manj časa kot po navadi. Najprej sva bili v kotičku za Erasmus, kjer smo predstavljali različne opcije in potek izbora za izmenjavo. Ko sva končali tam, pa sva pokazali šolo še Soannini sestri, ki se letos odloča na katero srednjo šolo se bo vpisala za naslednje leto. Popoldne smo preživeli noter in delali za šolo, saj se je Soanne pripravljala na svoj ustni del BAC blanc-a. Zvečer pa sva se odpravili na rojstni dan njene prijateljice Emme. Na rojstno dnevni zabavi so se OGROMNO pogovarjali, tako da sem komaj sledila temam pogovora. Ko sem se usedla na kavč, da bi so malo odpočila od francoščine, pa je prišla do mene Francozinja in me vprašala od kod sem, odgovorila sem ji, da sem iz Slovenije, nato pa me je vprašala kateri jezik govorimo v Sloveniji in ali če govorimo angleščino…ja, ne :-). Skupaj smo pogledale še finale Star Academy, ki je francosko pevsko tekmovanje, nato pa sva šli s Soanne domov in ob dveh zjutraj končno spat.
8. 2. 2026
Tudi v nedeljo sem se zbudila bolj zgodaj kot bi si želela, saj smo po kosilu šli v Nantes. Najprej smo si skupaj z Majem in Elio ogledali Les Machines de l’Ile in videli ogromnega mehanskega slona, ki se premika po trgu ter prši vodo iz svojega rilca. Nato smo si ogledali še stari pristanišče, ki je danes ohranjeno in namenjeno ogledom, Nantes je namreč bilo včasih ogromno pristanišče v katerem je včasih potekala trgovina s sužnji. V spomin na to so ob bregu reke Loare v vrsti postavljeni železni krogi, ki predstavljata lisice, na drugi strani reke pa sta tudi velik spomenik in zgodovinska razstava. Na tleh so zapisana imena vseh ladij, ki so pristale v pristanišču in na katerih je potekala trgovina s sužnji, pod tem čisto ob reki pa je predstavljena zgodovina trgovine s sužnji, prebirali smo tudi pesmi sužnjem, ter citati iz knjig, ki so bile napisane o tem. Zraven nas je bil bratranec od Yannicka, ki je zgodovinar, zato mi je podrobno razložil celotno zgodovino vsega kar smo si ogledali. Prostor v katerem je izmenjava pa je nekoliko utesnjen in to naj bi predstavljalo podpalubje v katerem so bili sužnji zaprti. Za tem smo si ogledali čudovit Château des ducs de Bretagne, tudi tukaj sem izvedela ogromno zanimivih zgodovinskih dejstev. Za ogledom grada pa smo se odpravili še na vročo čokolado in pa domov.
Sledil je počitniški teden, v katerem sva si z Majem ogledala še Pariz. Nepozabno!!!
Tretji teden je Maju hitro minil:
26. 1. 2026
Nov teden, nove izkušnje. Danes nisem imel več nemščine, zato sem dve uri imel prosti. Na urniki sem imel le dve uri matematike, uro francoščine in uro designa. Po koncu pouka sva se odpravila domov. Ko smo prišli domov, smo jedli Célinin odličen Quiche Lorraine in Quiche s špinačo. Ugotovil sem, da ga ni težko pripraviti, zato bo doma večkrat na jedilniku. Že navajen na potek večerje, smo zaključili s sirom in sladico, ki absolutno nista razočarala. Ker je bil danes zadnji dan Thiefienovih »počitnic« doma, preden je odšel nazaj v Blois, je on izbral, katero družabno igro bomo igrali. Seveda, sem spet potreboval kratko izobraževanje o pravilih, zame nepoznane igre. Za tem smo še malo pogledali televizijo in ob 22.00 sem, ko se je končala meni najbolj razumljiva rubrika petit Q oddaje Quotidien, šel spat.
27. 1. 2026
Zjutraj sem imel angleščino in dve uri zgodovine. Pri zgodovini sem opazil, da so pri snovi ravno tam, kjer smo mi. Edina razlika je ta, da mi snov o Pomladi narodov obravnavamo zelo podrobno. Njim je v ospredju samo francoska zgodovina in zgodovina vplivnejših držav. Ob 12.00 je bila na šoli modna revija prvega in drugega letnika umetniške srednje šole, kjer so dijaki pokazali, kakšne kreacije so ustvarjali čez jesen. Moram priznati, da se je Elijin razred odlično predstavil. Od dobre glasbe, odličnega uvoda ter zaključka vse do poistovetenja s karakterjem svoje obleke, so prikazali res pravi spektakel. Ko je je bilo konec, smo odšli na kosilo. Po kosilu nisem imel več ničesar tako kot Nika, zato sva odšla spet malo naokoli (do E.Leclerca, seveda). Ko sva se vrnila, sva še nekaj naredila za šolo, potem pa smo vsi odšli domov
28. 1. 2026
Menim, da so mi srede tukaj najljubši dnevi, ker po uri matematike na daljavo in francoski matematiki, ki jo dejansko celo razumem, končam s poukom že ob 12.00. Srede so za francoske dijake pomembne, saj vse ostale dni končajo okoli 17.40. To bo zame za vedno ostal kulturni šok. Kljub manj uram pouka, pa še vseeno nisem bil prost. Ob 16.00 nas je čakalo še gledališče, ki je bilo danes drugačno. Kot ponavadi smo se najprej na odru malo ogreli z različnimi vajami, potem pa sva z Niko le spremljala scene. Končali smo malo prej, ker se je ob 20.00 na šoli začela predstava izkušenih igralcev, ki jih je povabil profesor z namenom bolje prikazati pravo gledališče. Nisem vedel, kaj nas čaka, vendar me je res zanimalo. Naslov je bil Inconnu dans cette adresse. Med predstavo naslova ravno nisem povezoval z igro, dokler mi v avtu na poti domov Elia ni razložila bistva. Veliko sem razumel, vendar, če ne razumeš nekaterih fraz, ti stvari hitro uidejo. Scenarij je bil napisan na podlagi pisem, ki sta si jih Max in Martin, resnični osebi in prijatelja, pisala v začetnih vzponih nacizma. Max je živel v ZDA in je bil žid, Martin, čistokrvni Nemec pa je živel v Nemčiji in se je takoj po prevzemu oblasti nacističnega diktatorja podredil oblasti ter prisegel na tamkajšnjo ideologijo. Ko sta se sprla, je Max hotel priti v stik s svojo sestro, ki je še vedno živela v Nemčiji. Kot odgovor na svoja pisma je vedno dobil »Inconnu dans cette adresse«, kar mu je dalo vedeti, da je bila ubita. Za to je obtožil Martina, ker je ta bil v njo zaljubljen in je z njo posledično bil imel stik (vedel je, da je po krvi žid). Odločil se mu je maščevati. Martinu je čez Atlantik začel pisati pisma, kjer ga je nagovarjal kot dragega brata in mu pisal v imenu njegove židovske družine, kako ga pogreša. Vedel je, da ima Nemčija močno cenzuro. Policistom je to postalo zelo sumljivo. To je bil ta komični del zgodbe, kjer se jaz nisem smejal, ker ga nisem čisto razumel. Vse se je zaključilo, ko je Max nazaj dobil odgovor »Inconnu dans cette adresse«, znak, da je njegov prijatelj umrl. Igralca in ustvarjalni vodja so dobili bučen aplavz in veliko vprašanj, na katere so z veseljem odgovorili. Po dejansko mojem najdaljšem dnevu v šoli (od 7.00 vse do pozne 21.30 ure) smo prispeli domov in utrujeni odšli spat.
29. 1. 2026
Danes sva z Niko najprej imela uro matematike na daljavo. Sledil je 15 minutni odmor, potem pa zame čisto prvič ura francoščine na odru. Kot del mature iz francoščine imajo tudi branje na čim bolj doživet način. Vsak si je izbral svoj odlomek in vadil branje. Na vrsto za oder nisem prišel, vendar pa je bilo lepo poslušati ostale. Za tem se je začela matematika, vendar ne takšna kot ponavadi. Pisali so namreč test. Ko sem vstopili v učilnico, ki je bila dolga kakšnih 40 m in je imela vsako mizo narazen pripravljeno na pisanje testa, je profesor prišel do mene in lepo vprašal, če bi pisal. Glede na to, da ne pišeš testa matematike v francoščini ravno vsak dan, sem to izkoristil. Zakaj pa ne? Saj si nisem ničesar prebral, vedel sem le po spominu kar smo delali pri pouku. Tukaj so testi namreč za vsako poglavje. Na primer. Mi smo obravnavali aritmetiko in linearno funkcijo približno dva tedna in pol, potem pa smo za to pisali ta test. Ta sistem je bistveno drugačen od našega in tudi zapleten. Da ne govorim o točkovanju. Ko sem se usedel za mizo, sem dobil test in začel z reševanjem. Za 55 minut menim, da je imel test malo nalog, vendar zame je bilo ravno v redu, ker če moraš poleg vsega razmišljanja najprej ugotavljati, kaj vse pomeni je ravno dovolj časa, da ta kratek test rešiš. Ne vem, kdaj bomo dobili test nazaj, ampak mislim, da ne bo kmalu
30. 1. 2026
S poukom smo začeli šele ob 10.15. Imeli smo računalniško umetnost, kjer smo začeli z novim projektom. Svojo fotografijo smo s programom Ilustrator morali obrisati in se s tem naučili uporabo novih spretnosti. Ob 12.50 sva z Niko skupaj pomagal pri že dobro razviti ideji pri uri umetnosti v angleščini. Po celem tednu sedenja na stolih je končno sledila športna, ki pa je bila drugačna. Imeli smo ples. Ja, nekaj kar pri redni uri v Sloveniji ne moreš videti. Najprej smo se na tribuni pogovorili, kaj nam ples pomeni, nato pa smo se postavili v krog in bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina, katere del sem bil tudi jaz, smo je odšla na stran, kjer nam je profesor razložil kakšno temo moramo predstaviti drugi skupini, t. i. opazovalcem. Imeli smo temo oblakov in megle. Za tem so morali ostali brez vednosti o temi izraziti svoje mnenje. Isto smo naredili ponovno le da smo vloge zamenjali. Njihovega tema je bila panika. Spet opažam kako je učni program športne vzgoje tukaj zelo načrtno strog in urejen, kar me je zelo presenetilo. Ta dan je zunaj precej lilo, zato smo morali iz dvorane hitro teči na še zadnjo uro tedna. Mojo prvo uro geografije. Ob listanju Eliinega učbenika za zgodovino-geografijo smo obravnavali gospodarstvo Francije.
31. 1. 2026
Ta vikend smo preživel blizu, zdaj že zame drugega doma. Danes smo najprej smo odšli v Les Harbiers srečati Mirjano, Elijino najboljšo prijateljico. Odpravili smo se na njeno srednjo šolo Jeana Monneta, kjer so imeli informativni dan. V Franciji informativni dnevi na vseh srednji šolah in univerzah niso na isti dan. Na primer naslednji teden v soboto bo informativni dan na naši srednji šoli. To je nov šok za seznam kulturnih šokov, saj poleg tega, da niso vsi dnevi odprtih vrat na isti dan, tukaj sploh ni uvodne predstavitve, ampak je možen le sprehod po šoli in pogovor s profesorji. Skupaj smo se vrnili domov, kjer je Céline pripravila vse za prave Bretonske slane palačinke. Vsak si je palačinko iz ajde spekel sam in si jo za tem nadeval z različnimi dodatki, kot so sir, pršut, slano maslo, jajce, … Palačinke smo pekli na veliki plati, ki jo vidim v uporabi le poleti na stojnicah ob morju. Palačinke so bile odlične. Zraven sem tudi poskusil Cidre, pijačo iz fermentiranega jabolčnika, kar je bilo nekaj čisto novega. Ko smo pojedli smo odšli spet ven. Šli smo do jezera Étang de la Tricherie, ki je bil ob prisotnosti sonca res vreden ogleda, kljub temu da je zima. Ob daljšem sprehodu okoli jezera smo zadihali svež zrak ob dokaj milih temperaturah. Potem smo prišli nazaj domov in počakali, da je bil čas za odhod do kina. Ogledali smo si film Zotopie 2, kjer sem si kupil kokice ob pričakovanju, da bodo enake kot v Sloveniji, vendar sem bil spoznan s pretresljivo resnico. V Franciji namreč jejo sladke kokice. Vidim, da je tu vse obratno. Imajo slane palačinke in sladke kokice. Noro, kajne.
1. 2. 2026
Danes sem spal malo dlje. Prvo polovico dneva smo preživeli doma. Pred kosilom sem z Elio in Nicolasom odigral nekaj nogometa na Nintendu. Pojedli smo kosilo, potem pa smo v dnevni sobi naredili manjši koncert z različnimi instrumenti kot so tolkala, godala, brenkala in harmonika. Kljub temu da nimam široke glasbene širine, sem vseeno sodeloval in je zelo prijalo malo sprostiti misli. Prvič sem tudi poskusil igrati violončelo. Za tem smo prišli na idejo, da bi igrali malo pikada. Odšli smo do bližnjega lokala, kjer smo si popoldne popestrili s pikadom in pijačo.
O drugem tednu izmenjave je Nika, ki biva pri Soanne, zapisala:
19. 1. 2026
Danes je bil zelo dolg dan v šoli. Najprej smo sicer imeli eno prosto uro, ker nam je odpadla športna zaradi profesorjeve odsotnosti, nato pa smo imeli uro francoščine pri kateri smo obravnavali dramsko delo. Učni pristop profesorice mi je bil zelo všeč, saj je učence spodbujala za sami razmišljajo, kaj bi določeni simboli v besedilu lahko pomenili. Za francoščino je sledila daljša pavza, in sicer 15 minut. Po pavzi smo imeli še uro angleščine, pri kateri smo gledali ameriški film o podnebnih spremembah in še eno uro francoščine, pri kateri smo nadaljevali v obravnavo dela. Ob 12 smo imeli kosilo, po kosilu pa so sledili naravoslovni predmeti. Najprej smo imeli dve uri fizike in kemije, nato pa še dve uri SVT, pri katerih smo delali eksperiment. Po zadnji uri sva s Soanne šli n avtobus skupaj s Hailey in Autumn. Ko sva prišli domov sva se malo spočili nato pa ob sedmih šli k Hailey na večerjo. Jedle smo tajsko/indijski/kitajsko hrano ter igrale družabne igre. Igrale smo igro Sorry, ki jo je Autumn prinesla iz Amerike in je skoraj identična slovenski igri Človek ne jezi se. Za tem smo se še malo pogovarjale in jedle Galette des rois à la frangipane, nato pa sva s Soanne šli peš domov. Ko sva se vrnili sva šli le še spat, ker sva bili zelo utrujeni, zunaj pa je to noč bil sij.
20. 1. 2026
Namesto dopoldanskega pouka smo odšli na glasbeno predstavo v La Roche-Sur-Yon, na kateri so nam predstavili zgodovino glasbe. Povedali pa so tudi kako lahko preglasno poslušanje glasbe vodi do poškodb ušesa. Vmes so tudi igrali in repali o tem. Vrnili smo se v času kosila, po kosilu pa sem imela le še eno uro italijanščine. Ker je Soanne imela zvečer ure vožnje, sem se domov vrnila z njeno prijateljico. Doma je bila le njena sestra Calie, ker je bila bolna. Počakali sva še, da se vrne Maëlline nato pa smo skupaj jedle Galette des rois. Za večerjo smo imeli zelenjavno juho in omleto, zraven tega pa smo si na kruh namazali slano maslo, ki je tipično za te kraje. V maslu so vidni in veliki kosi soli. Po večerji smo s Calie in Maëlline igrale še odbojko in pa pepčka, ker se je Soanne morala učiti za matemtični test.
19. 1. 2026
Z Majem sva se med prvima dvema urama povezala na uro matematike v Sloveniji preko računalnika, da sva slišala razlago snovi v živo. Po odmoru pa sva oba šla s Soanne k njeni matematiki, ki ni bila tako zahtevna, ker smo na začetku ure povedali vse formule, po tem pa le še računali. Matematiko smo imeli dve uri brez odmora. Po matematiki je bilo kosilo, po kosilu pa sva šla z Majem v salle de permanence, ki je soba namenjena učenju, ampak za razliko od CDI se tam lahko pogovarjaš in uporabljaš telefon. Umetniki so imeli takrat tudi vaje za modno revijo, ki je naslednji teden, zato sva šla gledat Elio in njene sošolke. Ko so končali smo šli z Elio in njeno sošolko v mesto Montaigu, Soanne pa je pisala test iz matematike. Šli smo v dva parka in se sprehodili do cerkve. Šli smo še v pekarno, kjer smo si kupili pain au chocolat, pain au raisin in tarte au citron. Ob štirih imeli gledališče, kjer smo najprej eno uro in pol delali vaje in se igrali igre povezane z igranjem, nato pa sva jih z Majem gledala, ko so vadili svoje scene za igro. Ob sedmih smo končali. Doma smo za večerjo jedli quiche, ki je bil zelo dober in je do zdaj moja najljubša francoska jed. Za sladico pa smo pojedli jogurt in malo sira.
20. 1. 2026
Tudi danes sva z Majem bila prvi dve uri dneva prisotna na naših urah matematike preko Teamsov. Potem sva s Soanne imeli dve uri francoščine, pri katerih smo začeli obravnavati novo književno obdobje. Sledilo je kosilo, po kosilu pa sem šla na španščino s Soannino prijateljico Solène. Po španščini smo morali čakati eno uro na angleščino, ki je ob četrtkih po navadi nimajo, saj je njihova profesorica želela, da bi pogledali film do konca. Ob šestih sva šli na avtobus in domov.
21. 1. 2026
Tudi ob petkih imamo v šoli precej dolg dan, in sicer kar 8 ur pouka. Na prvo uro sva z Majem šla s Soanne, za tem pa smo imali eno prosto uro. Pred kosilom smo imeli še uro angleščine in etike. Po kosilu sva šla z Majem na uro dizajna v angleščini z Elio, pri kateri trenutno delajo projekt povezan s sencami in oglaševanjem filmov na velikih panojih in do zdaj izgleda zelo obetajoče. Po dizajnu smo šli v sobo kjer se zadržujejo dijaki, ki živijo v dijaškem domu zraven šole. Tam smo dve uri igrali le petite bac in garticphone, se pogovarjali in pili kavo. Po dvournem odmoru pa sva s Soanne imeli še dve uri matematike. Za večerjo smo doma jedli burger pico, ki je najljubša jed njene sestre Calie, nato pa smo pogledali še francoski film L’amour oef in šli spat.
22. in 23. 1. 2026
Zaradi napornega tedna smo v soboto vsi spali malo dlje. Ko sem se zbudila, sta pri nas na obisku že bila njena babica in dedek, Monika in Jean-Pierre. Kosilali smo ob približno enih kot po navadi, nato pa smo se pripravili na odhod v mesto Clisson, kjer smo se srečali z Majem in Elio, ter njeno družino, ter si skupaj ogledali mesto. Najprej smo se sprehodili mimo Château de Clisson in cerkve Collégiale Notre Dame de Clisson. V prav tej cerkvi so ta teden snemali nedeljsko mašo, v Franciji namreč vsak teden snemajo nedeljsko mašo in ta teden so jo snemali prav tukaj v mestu Clisson. Za tem smo se odpravili so parka Henrija IV. v katerem smo videli čudovit dvorec Domaine de la Garenne Lemot. Po ogledu parka smo odšli nazaj do avtov ter se odpeljali do mesta kjer se julija odvija znameniti Hellfest, ki je takoj po Tomorowlandu drugi najbolj popularen metal festival, na katerem nastopajo znane skupine, kot so Metalica, Slipknot, KISS… Prizorišče je za ogled odprto celo leto, festival pa po navadi poteka v mesecu juliji. Po ogledu, smo odšli še na pijačo, nato pa smo se odpeljali nazaj domov. S Soanne sva približno ob pol devetih šli pazit dva otroka, Loevan in Emmo. Skupaj smo gledali Danse avec les stars in film Bad Guys 2. Ko sta šla spat sva se s Soanne pogovarjali ter čakali, da se vrnejo njuni starši. Vrnili so se zelo pozno, zato sva šli spat šele okoli dveh zjutraj.
Tudi v nedeljo smo spali malo dlje. Za kosilo smo jedli raclette in bilo je odlično. Okoli treh pa smo se odpeljali v kraj Saint-André-de-la-Marche, saj sta se pred kratkim tja preselila Soannina sestrična in njen fant, ter sta zato na obisk povabila celotno družino. Skupaj smo igrali družabne igre ter jedli Galette des rois. Ko smo se vrnili domov smo za večerjo pojedli malo narezka in škampov. Po večerji smo se še malo pogovarjali, nato pa smo skupaj gledali televizijo in utrujeni od napornega a lepega tedna šli spat okoli enajstih.
Prvi teden je Maj zapisal:
12. 1. 2026
V ponedeljek, 12. 1. sva se z Niko zgodaj zjutraj odpravila s starši na letališče v Benetke. Tam sva se poslovila in takoj po pristanku začela svoje enomesečno življenje v Franciji. Imela sva direkten let do Nantesa, kjer so naju, ob zelo milih temperaturah (telefon je namreč kazal 12 °C) pričakali Soanne in njen oče ter oče Elie. Po 30 minutah vožnje sem prispel v kraj Montaigu, kjer se nahaja srednja šola Leonarda da Vincija. Soanne naju je odpeljala v šolo, kjer smo počakali, da je do nas prišla Elia. Nato smo odšli jest, kar je bil najboljši del dneva, saj sem spoznal, kako pametno je tukaj sestavljeno kosilo in ker sem bil ekstremno lačen. Po odmoru sem imel z Elio tri ure pouka (nemščino, francoščino in matematiko). Ko sva končala, naju je prišla iskati njena mati. Za prvi dan mi je bilo zanimivo to, da v Franciji imajo veliko dolgih odmorov, kar označuje njihovo umirjenost in počasnost v delu. Enako kot kosilo tudi večerja ni razočarala, še posebej njen konec, kar so bili francoski siri. Njam! Ob zelo dolgem dnevu sem odšel spat in se pripravil za torek.
13. 1. 2026
Zbudil sem se isti čas kot doma, za kar sem zelo vesel. Ob dobrem zajtrku smo se ob 7.00 odpravili v šolo, ki je od Elijine vasi, Saint-Paul-en-Pareds oddaljena 40 minut. Ta dan je bil zelo pomemben za vse dijake drugega letnika, saj so pisali pred maturo, ki tukaj šteje za vstop na univerzo. Imeli so le esej v francoščini, ki je v drugem letniku, vendar pa je trajal okrogle štiri ure. Sistem je zelo zapleten, vendar pomemben. Te ure sem preživel v knjižnici, ki prepoveduje uporabo telefonov, kar me je zelo presenetilo. Po pisanju eseja smo se družili pred šolo, kjer sem spoznal Automn, Američanko, ki je tukaj z istim namenom kot midva, izboljšavo svoje francoščine in poznavanja tukajšnje kulture. Sledilo je spet odlično kosilo, nato pa sva se z Niko odločila iti na italijanščino, saj se je učiva. Po vpogledu v Renesanso Italije sem dan zaključil s tremi urami likovne umetnosti, kjer me je razredničarka Elie lepo sprejela v njen razred. Pri uri so dijaki pripravljali oblačila za prihajajočo modno pisto. Ker je bila Elia na začetku projekta pri meni, je dobila z mano nalogo posneti intervju o dogajanju pred predstavo. Skupaj smo odšli do vsakega sošolca, ki so z veseljem odgovarjali. Ob 18.00 sva šele končala drugi dan in se vrnila domov. Jedli smo zelo znan Quiche Lorraine, ki je bil preprosto okusen.
14. 1. 2026
Sredo smo pričeli z zgodovino-geografijo. Sistem učenja je tukaj zelo zanimiv, saj je veliko poudarka na iskanju informaciji v tekstih z aktualnimi in neaktualnimi temami ter izražanju svojega mnenja. Spet je prišla na vrsti francoščina, dan po pred maturi, ki smo jo zaključili z ogledom risanke znane knjige La farme des animaux. Sledila je kemija, kjer smo reševali naloge o ogljiku, kar smo v šoli že delali, zato je delo hitro minilo. Po odličnem kosilu je bilo konec pouka, vendar ne konec šole. Ob sredah imata Elia in Soanne vaje za gledališče, zato smo si do takrat vzeli čas za igranje odbojke z Elijinimi sošolci. Kljub temu, da se ne ukvarjam z gledališčem, sem na začetku imel priložnost to poskusiti z ogrevalnimi vajami. Lepo so naju sprejeli, profesor pa je bil zelo vesel poslušati najine trenutne izkušnje. Pripravljajo se za dramo, ki bo predstavljena junija in že vem, da so na dobri poti. Ko smo končali, je prišel čas za večerjo. Jedli smo znano zimsko jed Raclette, ki je bila odlična in mi je polepšala teden.
15. 1. 2026
Danes se je ob 8.00 začela kemija, kjer sem opazil, da je tukaj delo velikokrat na učnih listih in ne na pisanju snovi v zvezek. Nato smo imeli matematiko, potem pa je spet prišlo na vrsti kosilo, kjer me je čakal Galette du roi, torta iz vlečenega testa, polnjena z mandlji, ki jo drugače jedo predvsem za svete tri kralje. Po kosilu, je sledila ura umetnosti, kjer sem se lepo sprostil, ker sem prvič pletel. Nato smo imeli razredno uro, kjer so razglabljali o izbiri študija. Ugotovil sem, da je v Franciji študiji že samo za umetnost dovolj poglobljen in je možen po celi Franciji, ne le v okolici Pariza. Za konec pa smo imeli angleščino s spoznavanjem Irske kulture in znamenitosti. Profesorica je bila vesela, da sva prišla in naju povabila na še več takšnih ur. Dan smo zaključili z večerjo in gledanjem zelo znane francoske večerne oddaje Quotidien. Tu vsak dan poročajo o svetovnem in lokalnem dogajanju s komičnim pridihom gostov in voditelja. Presenečen sem, da ob gledanju veliko tudi razumem, vendar francoski humor mi še ni prišel čisto blizu.
16. 1. 2026
V petek je prvo sledila ura računalniške umetnosti, kjer sva z Niko ustvarila vsak svojo sliko in gledala, kaj so delali drugi. Morali so narediti svojo kolekcijo izmišljene modne znamke. Potem smo že kar hitro imeli okusno kosilo, nato pa je spet sledila umetniško obarvana ura, ki je bila v angleščini. Dijaki so morali glede na dano srhljivko razviti idejo za oglasni pano, ki ob nočnem prižigu žarometa ustvari določeno podobo. Seveda sva svoji skupini malo pomagala in prišli smo do ideje. Po uri smo odšli v garderobe, saj je bila na vrsti športna. Kot vse ostale ure, tudi športna ni bila izjema po svojih razlikah z slovenskim poukom. Poteka zelo sistematično, kar pomeni, da je določeno kdaj imajo določen šport. Imeli smo fitnes, kjer so bile različne postaje, na katerih si moral opraviti vajo z dvema serijama po 35 sekund. Naslednjič bomo začeli z biatlonom in me res zanima, kako bo. Po dveh ura športa je sledila zadnja ura tedna, zgodovina-geografija. Nikdar ne veš ali bo na vrsti zgodovina, geografija ali celo sociologija, saj so vsi trije predmeti skupaj. Imeli smo sociologijo, kjer smo se pogovarjali o stanovanjski problematiki v Franciji. Končali smo ob 16.45 (prej kot ponavadi) in odšli domov. Ta dan sem sem obiskal atletski stadion. Bila je zelo zanimiva izkušnja, predvsem po razlikah v poteku treninga. Ob vrnitvi domov sem lahko rekel končno vikend in se počasi pripravil na spanje.
17. 1. 2026
Priznati moram, da so me dnevi v Franciji zelo utrudili, zato sem se v soboto zbudil malo kasneje. Kljub daljšemu spancu pa sem od dneva ogromno odnesel. Prvo smo dopoldne odšli v bližnje mesto Les Harbiers, kjer sem videl tipično francosko tržnico in ulice zahodnega francoskega mesta. Po sprehodu v parku sem spoznal Elijino prijateljico v nakupovalnem središču ELeclerc, kjer sem prvič poskusil Subway sendvič. Dan se je šele začel, ko smo odšli do francoske obale po vrnitvi domov. Odpravili smo se v obmorsko mesto Les Sables d’Olonne, kjer smo za nekaj minut obiskali stare starše in nato odšli do centra mesta počakati Soannino družino. Prvo smo si ogledali zelo znano umetniško četrt L’ile Penotte, ki je okrašena z morskimi motivi iz školjk. Po kratkem nakupu sardin in spominkov smo se odpravili na bowling. Ob zelo dobrem narezku in pijači smo se zares sprostili. Na koncu sem zmagal, za kar sem bil zelo presenečen, da se je sploh zgodilo. Dan smo zaključili z vožnjo do obalne restavracije Mona Lisa. Ime pove, kakšno hrano smo jedli, vendar pa je bila sladica francosko zaznamovana. Za konec sem jedel Tarte au citron, ki je bila preprosto odlična. Zelo me je presenetilo, kako smo po igri bowlinga še imeli energijo in voljo iti na obilno večerjo, ki je res ne bom nikdar ne bom pozabil. Ko se gre za hrano, vidim, da tukaj ni zanikanja. Ponavadi se takšno druženje zaključi vsaj ob 22.00, vendar v Franciji je drugače. Ker se je dan končal pozno, sem bil srečen, da smo prespali v njihovem stanovanju, oddaljen deset minut od obale. Po dobri komediji na televiziji je prišel čas za spanje. Kar nisem hotel, da se dan konča ob vsem kar se je zgodilo.
18. 1. 2026
Nedelja, ob dobrem spancu sem pozajtrkoval nekaj res odličnega. Jedel sem rogljiček zelo znane mestne pekarne, ki mi je dal vedeti, kje sem. Po zajtrku smo se odpravili domov. Vendar preden smo zavili proti avtocesti, smo se še naprej sprehodili ob obali in si ogledali ladjo, ki je nekaj dni prej nasedla na obali ter bila novica tedna v lokalnih medijih. Zaradi ladje je bil vstop do vode zaprt, vendar so valovi tukaj tako veliki in močni, da nihče sploh ne hodi po mokrem pesku. Čez kakšno uro smo prispeli, vendar ne še domov. Elia je imela tekmo v odbojki, zato smo njo naprej odložili pred dvorano in nato odšli domov preprosto malo počivat. Ker sem si želel videti, kako gre kaj tekma, sva se po kosilu z očetom odpravila do igrišča. Ozračje je bilo odlično, besedo, ki pa sem jo, če bi štel, slišal večkrat je bila »ALLEZ!«. Medmet, med Francozi uporabljen največkrat na tekmah, pomeni »DAJMO!«. Verjetno poznate francosko barvo športa in citat »ALLEZ LES BLEUS!«. Tekme na žalost niso zmagale, saj jim je za zmago zmanjkalo le 5 pik. Vrnili smo se domov in za tem imeli večerjo z zelo znanim in že omenjenim Galette du roi. Dan smo zaključili z druženjem ob televiziji in se potem odpravili spat.
