12. 1. 2026
V ponedeljek, 12. 1. sva se z Niko zgodaj zjutraj odpravila s starši na letališče v Benetke. Tam sva se poslovila in takoj po pristanku začela svoje enomesečno življenje v Franciji. Imela sva direkten let do Nantesa, kjer so naju, ob zelo milih temperaturah (telefon je namreč kazal 12 °C) pričakali Soanne in njen oče ter oče Elie. Po 30 minutah vožnje sem prispel v kraj Montaigu, kjer se nahaja srednja šola Leonarda da Vincija. Soanne naju je odpeljala v šolo, kjer smo počakali, da je do nas prišla Elia. Nato smo odšli jest, kar je bil najboljši del dneva, saj sem spoznal, kako pametno je tukaj sestavljeno kosilo in ker sem bil ekstremno lačen. Po odmoru sem imel z Elio tri ure pouka (nemščino, francoščino in matematiko). Ko sva končala, naju je prišla iskati njena mati. Za prvi dan mi je bilo zanimivo to, da v Franciji imajo veliko dolgih odmorov, kar označuje njihovo umirjenost in počasnost v delu. Enako kot kosilo tudi večerja ni razočarala, še posebej njen konec, kar so bili francoski siri. Njam! Ob zelo dolgem dnevu sem odšel spat in se pripravil za torek.
13. 1. 2026
Zbudil sem se isti čas kot doma, za kar sem zelo vesel. Ob dobrem zajtrku smo se ob 7.00 odpravili v šolo, ki je od Elijine vasi, Saint-Paul-en-Pareds oddaljena 40 minut. Ta dan je bil zelo pomemben za vse dijake drugega letnika, saj so pisali pred maturo, ki tukaj šteje za vstop na univerzo. Imeli so le esej v francoščini, ki je v drugem letniku, vendar pa je trajal okrogle štiri ure. Sistem je zelo zapleten, vendar pomemben. Te ure sem preživel v knjižnici, ki prepoveduje uporabo telefonov, kar me je zelo presenetilo. Po pisanju eseja smo se družili pred šolo, kjer sem spoznal Automn, Američanko, ki je tukaj z istim namenom kot midva, izboljšavo svoje francoščine in poznavanja tukajšnje kulture. Sledilo je spet odlično kosilo, nato pa sva se z Niko odločila iti na italijanščino, saj se je učiva. Po vpogledu v Renesanso Italije sem dan zaključil s tremi urami likovne umetnosti, kjer me je razredničarka Elie lepo sprejela v njen razred. Pri uri so dijaki pripravljali oblačila za prihajajočo modno pisto. Ker je bila Elia na začetku projekta pri meni, je dobila z mano nalogo posneti intervju o dogajanju pred predstavo. Skupaj smo odšli do vsakega sošolca, ki so z veseljem odgovarjali. Ob 18.00 sva šele končala drugi dan in se vrnila domov. Jedli smo zelo znan Quiche Lorraine, ki je bil preprosto okusen.
14. 1. 2026
Sredo smo pričeli z zgodovino-geografijo. Sistem učenja je tukaj zelo zanimiv, saj je veliko poudarka na iskanju informaciji v tekstih z aktualnimi in neaktualnimi temami ter izražanju svojega mnenja. Spet je prišla na vrsti francoščina, dan po pred maturi, ki smo jo zaključili z ogledom risanke znane knjige La farme des animaux. Sledila je kemija, kjer smo reševali naloge o ogljiku, kar smo v šoli že delali, zato je delo hitro minilo. Po odličnem kosilu je bilo konec pouka, vendar ne konec šole. Ob sredah imata Elia in Soanne vaje za gledališče, zato smo si do takrat vzeli čas za igranje odbojke z Elijinimi sošolci. Kljub temu, da se ne ukvarjam z gledališčem, sem na začetku imel priložnost to poskusiti z ogrevalnimi vajami. Lepo so naju sprejeli, profesor pa je bil zelo vesel poslušati najine trenutne izkušnje. Pripravljajo se za dramo, ki bo predstavljena junija in že vem, da so na dobri poti. Ko smo končali, je prišel čas za večerjo. Jedli smo znano zimsko jed Raclette, ki je bila odlična in mi je polepšala teden.
15. 1. 2026
Danes se je ob 8.00 začela kemija, kjer sem opazil, da je tukaj delo velikokrat na učnih listih in ne na pisanju snovi v zvezek. Nato smo imeli matematiko, potem pa je spet prišlo na vrsti kosilo, kjer me je čakal Galette du roi, torta iz vlečenega testa, polnjena z mandlji, ki jo drugače jedo predvsem za svete tri kralje. Po kosilu, je sledila ura umetnosti, kjer sem se lepo sprostil, ker sem prvič pletel. Nato smo imeli razredno uro, kjer so razglabljali o izbiri študija. Ugotovil sem, da je v Franciji študiji že samo za umetnost dovolj poglobljen in je možen po celi Franciji, ne le v okolici Pariza. Za konec pa smo imeli angleščino s spoznavanjem Irske kulture in znamenitosti. Profesorica je bila vesela, da sva prišla in naju povabila na še več takšnih ur. Dan smo zaključili z večerjo in gledanjem zelo znane francoske večerne oddaje Quotidien. Tu vsak dan poročajo o svetovnem in lokalnem dogajanju s komičnim pridihom gostov in voditelja. Presenečen sem, da ob gledanju veliko tudi razumem, vendar francoski humor mi še ni prišel čisto blizu.
16. 1. 2026
V petek je prvo sledila ura računalniške umetnosti, kjer sva z Niko ustvarila vsak svojo sliko in gledala, kaj so delali drugi. Morali so narediti svojo kolekcijo izmišljene modne znamke. Potem smo že kar hitro imeli okusno kosilo, nato pa je spet sledila umetniško obarvana ura, ki je bila v angleščini. Dijaki so morali glede na dano srhljivko razviti idejo za oglasni pano, ki ob nočnem prižigu žarometa ustvari določeno podobo. Seveda sva svoji skupini malo pomagala in prišli smo do ideje. Po uri smo odšli v garderobe, saj je bila na vrsti športna. Kot vse ostale ure, tudi športna ni bila izjema po svojih razlikah z slovenskim poukom. Poteka zelo sistematično, kar pomeni, da je določeno kdaj imajo določen šport. Imeli smo fitnes, kjer so bile različne postaje, na katerih si moral opraviti vajo z dvema serijama po 35 sekund. Naslednjič bomo začeli z biatlonom in me res zanima, kako bo. Po dveh ura športa je sledila zadnja ura tedna, zgodovina-geografija. Nikdar ne veš ali bo na vrsti zgodovina, geografija ali celo sociologija, saj so vsi trije predmeti skupaj. Imeli smo sociologijo, kjer smo se pogovarjali o stanovanjski problematiki v Franciji. Končali smo ob 16.45 (prej kot ponavadi) in odšli domov. Ta dan sem sem obiskal atletski stadion. Bila je zelo zanimiva izkušnja, predvsem po razlikah v poteku treninga. Ob vrnitvi domov sem lahko rekel končno vikend in se počasi pripravil na spanje.
17. 1. 2026
Priznati moram, da so me dnevi v Franciji zelo utrudili, zato sem se v soboto zbudil malo kasneje. Kljub daljšemu spancu pa sem od dneva ogromno odnesel. Prvo smo dopoldne odšli v bližnje mesto Les Harbiers, kjer sem videl tipično francosko tržnico in ulice zahodnega francoskega mesta. Po sprehodu v parku sem spoznal Elijino prijateljico v nakupovalnem središču ELeclerc, kjer sem prvič poskusil Subway sendvič. Dan se je šele začel, ko smo odšli do francoske obale po vrnitvi domov. Odpravili smo se v obmorsko mesto Les Sables d’Olonne, kjer smo za nekaj minut obiskali stare starše in nato odšli do centra mesta počakati Soannino družino. Prvo smo si ogledali zelo znano umetniško četrt L’ile Penotte, ki je okrašena z morskimi motivi iz školjk. Po kratkem nakupu sardin in spominkov smo se odpravili na bowling. Ob zelo dobrem narezku in pijači smo se zares sprostili. Na koncu sem zmagal, za kar sem bil zelo presenečen, da se je sploh zgodilo. Dan smo zaključili z vožnjo do obalne restavracije Mona Lisa. Ime pove, kakšno hrano smo jedli, vendar pa je bila sladica francosko zaznamovana. Za konec sem jedel Tarte au citron, ki je bila preprosto odlična. Zelo me je presenetilo, kako smo po igri bowlinga še imeli energijo in voljo iti na obilno večerjo, ki je res ne bom nikdar ne bom pozabil. Ko se gre za hrano, vidim, da tukaj ni zanikanja. Ponavadi se takšno druženje zaključi vsaj ob 22.00, vendar v Franciji je drugače. Ker se je dan končal pozno, sem bil srečen, da smo prespali v njihovem stanovanju, oddaljen deset minut od obale. Po dobri komediji na televiziji je prišel čas za spanje. Kar nisem hotel, da se dan konča ob vsem kar se je zgodilo.
18. 1. 2026
Nedelja, ob dobrem spancu sem pozajtrkoval nekaj res odličnega. Jedel sem rogljiček zelo znane mestne pekarne, ki mi je dal vedeti, kje sem. Po zajtrku smo se odpravili domov. Vendar preden smo zavili proti avtocesti, smo se še naprej sprehodili ob obali in si ogledali ladjo, ki je nekaj dni prej nasedla na obali ter bila novica tedna v lokalnih medijih. Zaradi ladje je bil vstop do vode zaprt, vendar so valovi tukaj tako veliki in močni, da nihče sploh ne hodi po mokrem pesku. Čez kakšno uro smo prispeli, vendar ne še domov. Elia je imela tekmo v odbojki, zato smo njo naprej odložili pred dvorano in nato odšli domov preprosto malo počivat. Ker sem si želel videti, kako gre kaj tekma, sva se po kosilu z očetom odpravila do igrišča. Ozračje je bilo odlično, besedo, ki pa sem jo, če bi štel, slišal večkrat je bila »ALLEZ!«. Medmet, med Francozi uporabljen največkrat na tekmah, pomeni »DAJMO!«. Verjetno poznate francosko barvo športa in citat »ALLEZ LES BLEUS!«. Tekme na žalost niso zmagale, saj jim je za zmago zmanjkalo le 5 pik. Vrnili smo se domov in za tem imeli večerjo z zelo znanim in že omenjenim Galette du roi. Dan smo zaključili z druženjem ob televiziji in se potem odpravili spat.
