Jeziki

Francisco Tomsich

Biti učitelj v Južni Ameriki je trenutno zelo težko

_

Francisco Tomsich je Urugvajec s slovenskimi koreninami. Je umetnik in učitelj. Od začetka letošnjega šolskega leta dela na naši šoli en dan v tednu kot tuji lektor pri španščini. 

 SNC01003 (2)

Zakaj ste prišli v Slovenijo? Kako dolgo ste že tu?

V Slovenijo sem prišel iz dveh razlogov. Najprej sem se želel naučiti slovenščino in spoznati kulturo te države. Ta želja je povezana z zgodovino mojih prednikov: moji stari starši po očetovi strani so se preselili iz jugozahodnega dela Slovenije v Urugvaj v 20. letih prejšnjega stoletja. Ne glede na to pa se slovenščina v moji družini ne govori več. Drugi razlog je povezan z mojim zanimanjem za umetnostno zgodovino in književnost vzhodne Evrope in predvsem Balkana. Geografska lokacija Slovenije, ki je nekje sredi vzhodne in zahodne Evrope, je zelo priročna.

_

Kako se počutite v Sloveniji?

Zelo dobro. Seveda so stvari, ki so mi všeč, in tiste, ki ne. Ampak tako je v vseh delih sveta. Zelo mi je všeč Ljubljana, imam veliko novih dobrih prijateljev in projektov in precej sem potoval po celotni regiji.

_

Kakšni se vam zdimo Slovenci? Kaj menite o naših navadah, običajih, hrani?

Slovenija in Urugvaj imata veliko skupnega: obe državi sta majhni, obkroženi z veliko močnejšimi in večjimi narodi. To se odraža na pomembnosti kulture, zgodovini jezika in narodnem značaju. Slovenci so miroljubni in ponosni na svojo kulturo in svojo intelektualno raven. Te značilnosti Slovencev so mi blizu, kot Urugvajec jih prepoznam. Veliko raje imam v Sloveniji slovanske kulturne značilnosti kot germanske, to velja za navade, običaje in hrano.

_

Katera je vaša najljubša jed v Sloveniji?

Veliko jih je, poleg tega veliko kuham in eksperimentiram z recepti drugih držav. Če grem jest lokalno hrano v restavracijo, imam raje kaj preprostega: kako dobro pleskavico, če govorimo o hitri hrani, ali kak dober golaž. Všeč so mi tudi klobase. Nekatere stvari v Sloveniji so zelo okusne: kostanj, sladoled, gobe … Zelenjava, poljščine in drugi izdelki, ki se kupijo na tržnici (med, pijače, mesni izdelki), so zelo dobre kakovosti.

 _

Kaj ste po poklicu?

Podobe in besedila v povezavi s telesom, glasbo in miselnostjo so moja področja dela. Pišem pesmi, zgodbice, članke in eseje, rišem in slikam, ustvarjam inštalacije, kipe, objavljam knjige, pripravljam umetniške razstave in sodelujem z drugimi umetniki pri različnih projektih. Poučujem umetnost in umetnostno zgodovino. Zanimajo me jeziki in prevajanje, študiral sem tudi poučevanje španščine. Moji poklici so tako: umetnik, pisatelj in učitelj.

__

Nam lahko zaupate kako anekdoto iz svojih srednješolskih dni?

V Urugvaju se gimnazija imenuje licej in traja šest let. Hodil sem na licej “Colonia Valdense”, to je majhno mestece blizu Nueve Helvecie, tam sem živel. V tistem času je bil to znan licej in moji sošolci so bili iz različnih mest. Nekateri so prihajali iz zaselka, imenovanega Colonia Delta, ki je bil kolonija nemških kmetov, tam so govorili nemško in vsi med seboj so si posojali orodje za delo na polju. Licej je imel program izmenjave s srednjo šolo v švedski Uppsali, tako da so nas vsako leto obiskali trije ali štirje švedski dijaki, skupina Urugvajcev pa je odšla na Švedsko. Jaz sem tja odpotoval leta 1999, ostal sem mesec dni, živel sem pri švedskih dijakih in hodil v tamkajšnjo šolo. To je bilo moje prvo potovanje v Evropo in prvič v življenju sem videl sneg. Zahvaljujoč pomoči švedske srednje šole smo kmalu dobili učilnico za računalništvo s povezavo do spleta, tako da sem veliko časa preživljal tam.

_

Kdaj in zakaj ste začeli poučevati na naši šoli?

Začel sem pred tremi meseci. Enkrat na mesec sem poučeval na sosednji gimnaziji in tam sem izvedel, da na vaši šoli iščejo lektorja za španski jezik.

_

Zdaj gotovo že dobro poznate našo šolo. Kakšna se vam zdi? Kakšni se vam zdijo profesorji?

Šole še ne poznam tako dobro. Zato še ne morem podati nekega mnenja. Poznam samo profesorje tujih jezikov, ki so zelo vesela in simpatična skupina, med seboj se pogovarjajo v petih različnih jezikih. Poznam tudi nekaj administrativnih delavcev, ki so vedno zelo prijazni in veseli. Ravno to veselje, simpatičnost in zanimanje za druge olajša delo in gotovo tudi učenje.

_

Se vaše poučevanje razlikuje od poučevanja naših profesorjev? Ali lahko primerjate značilnosti tipičnega slovenskega in španskoameriškega učitelja? V čem sta si podobna in v čem se razlikujeta?

»Moj stil« je drugačen, ker imam drugačno pedagoško izobrazbo (tako na univerzi kot na učiteljišču) in tudi ker moja naloga na gimnaziji ni samo poučevanje po učnem načrtu, pač pa predvsem poučevanje posebnih tem, razreševanje jezikovnih problemov in druga posebna področja, ki so del vloge lektorja in rojenega govorca. Tako je, denimo, moj odnos do slovenščine pri pouku precej drugačen. Španska Amerika je zelo velika in sam nisem obiskal niti polovice držav. Tam so učitelji pravzaprav podobni tukajšnjim. Podobni so si pri pedagoških metodah in različni v odnosu do tujih jezikov. Tako v Latinski Ameriki kot v Španiji, deloma zaradi pomembnosti španščine v svetu, ni takega poudarka na učenju tujih jezikov. 

_

Nam lahko zaupate kako anekdoto, ki se vam je pripetila na naši šoli?

Mislim, da sem tukaj prekratek čas, tako da še nimam kakih zabavnih anekdot. Edino, kar mi pade na pamet, je, da sem bil enkrat sam z dijaki in kar nekaj minut nismo mogli vstopiti v učilnico, saj je ključ vrata le zaklepal, ne pa tudi odklepal. Težava je bila v tem, ker je bila prva učilnica prehod v drugo, zato nobeden ni mogel začeti s poukom, dokler nam ni uspelo odkleniti vrat.

 _

Kakšni se vam zdimo dijaki naše šole? Nas lahko primerjate s španskoameriškimi dijaki? Katera je največja razlika? 

Poznam le dijake, ki jih poučujem, majhen delež torej. Ampak ti so zelo pozorni in prizadevni. Menim, da imate Slovenci dar za tuje jezike. V tem se zelo razlikujete od Argentincev in Urugvajcev. Nemogoče je primerjati slovenske dijake z južnoameriškimi. Vseeno bi rad povedal, da je trenutno v Urugvaju in Argentini velika socialna in ekonomska kriza, ki se kaže v vseh delih družbe, tudi v poučevanju, tu so socialni konflikti, revščina in nasilje zelo vidni. Zato je v nekaterih kontekstih (posebej v soseskah na obrobju velikih mest) biti učitelj v srednji šoli izjemno težko, čeprav je ta zelo pomemben za družbo na splošno. 

_


Entrevista a Francisco Tomsich

_

¿Por qué llegó a Eslovenia? ¿Cuánto tiempo lleva aquí?

Vine a Eslovenia por dos razones. La primera es estudiar el idioma y la cultura del país. Eso está relacionado con la historia de mi familia, ya que mis abuelos paternos, que emigraron a Uruguay en los años veinte del siglo XX, eran originarios del suroeste de Eslovenia, pero el idioma esloveno ya no se habla en mi familia. La segunda razón tiene que ver con mi interés en la historia del arte y la literatura del este de Europa en general y de los Balcanes en particular, por lo que tanto el idioma como la ubicación geográfica de Eslovenia, a medio camino entre Europa occidental y oriental, me son muy convenientes.

_

¿Cómo se siente en Eslovenia?

Me siento bien. Hay cosas que me gustan y cosas que no, pero eso sucede en todas partes. Me gusta mucho Ljubljana, tengo nuevos buenos amigos y proyectos, y he viajado bastante por la región.

_

¿Qué le parecemos los eslovenos? ¿Qué piensa de nuestras costumbres, hábitos, comida?

Eslovenia y Uruguay tienen algo en común: ambos son pequeños países rodeados de naciones poderosas o mucho más grandes, y eso se refleja en la importancia de la cultura, la historia de la lengua y el carácter nacional. Los eslovenos son pacíficos y orgullosos de su cultura y su nivel intelectual, y esos aspectos de los eslovenos me resultan conocidos. Generalmente prefiero en Eslovenia y los eslovenos los aspectos eslavos de la cultura más que los germánicos, y eso vale para las costumbres, los hábitos y las comidas.

_

¿Cuál es su comida favorita en Eslovenia?

Tengo muchas comidas favoritas, y además cocino mucho y experimento con recetas de muchos países. Si voy a comer afuera comida local prefiero lo simple: una buena pleskavica si hablamos de hitra hrana, o un buen guiso (gulash) de carne en otro tipo de restaurantes. También me gustan mucho los diferentes tipos de klobasa. Hay ciertas cosas que son muy sabrosas en Eslovenia: las castañas, el helado, las setas… Las verduras y en general las cosas del campo que se compran en el mercado (miel, bebidas destiladas, embutidos…) son de muy buena calidad.

_

¿Cuál es su profesión?

Las imágenes y los textos, y su relación con el cuerpo, la música y el pensamiento son el material de mi trabajo. Escribo poemas, relatos, artículos y ensayos, dibujo y pinto, hago instalaciones, esculturas y objetos, publico libros, preparo exposiciones de arte y trabajo junto a otros artistas en diferentes proyectos. Enseño arte e historia del arte. Me interesan las lenguas y la traducción, y también estudié docencia de español y literatura. Mis profesiones, pues, son artista, escritor y docente.

_

¿Nos puede contar alguna anécdota de los tiempos cuando usted era estudiante?

En Uruguay al Gimnasijo se le llama liceo, y dura seis años. Yo estudié en el liceo de Colonia Valdense, una pequeña ciudad cercana a Nueva Helvecia, donde vivía. En esa época era un liceo muy conocido y tenía compañeros de clase de muchas ciudades. Algunos de ellos venían desde una aldea llamada Colonia Delta, que era una colonia de campesinos alemanes en la que se hablaba alemán y se compartían entre todos las herramientas de trabajo en el campo. El instituto tenía un programa de intercambios con un liceo de Uppsala, Suecia, y todos los años nos visitaban tres o cuatro estudiantes suecos, y un grupo de uruguayos viajaban a Suecia. Yo hice ese viaje en 1999: me quedé un mes en Uppsala, viviendo en casas de estudiantes y yendo al liceo sueco. Fue mi primer viaje a Europa y la promera vez que vi nieve. Gracias al apoyo del instituto sueco tuvimos muy pronto una sala de informática con internet, y yo pasaba mucho tiempo allí en esa época.

_

¿Cuándo y por qué empezó a trabajar en nuestro instituto?

Empecé hace tres meses. Estaba dando algunas clases cada mes en Gimnazija Celje Center y fue allí que me enteré que I. gimnazija v Celju estaba buscando un lector o lectora de español.

_

Ahora seguramente conoce muy bien nuestra escuela. ¿Qué le parece? ¿Qué le parecen los profesores?

¡No conozco tan bien la escuela! No creo que pueda dar una opinión sobre ella ni los profesores todavía. Conozco solamente a los profesores de Lenguas Extranjeras, que forman un grupo muy alegre y simpático que no para de hablar en cinco idiomas diferentes, y a algunas personas que trabajan en diversas áreas administrativas, que han sido siempre amables y alegres. Lo que hace más fácil cualquier tarea, trabajo y estudio es mostrar alegría, simpatía e interés por los demás.

_

¿Es su estilo de enseñar muy diferente del estilo de nuestros profesores? Puede comparar las características de un profesor típico de Eslovenia y de Hispanoamérica? ¿En qué son iguales y en qué diferentes?

»Mi estilo« es diferente porque tengo una formación pedagógica distinta (en la Universidad y en el Instituto de Profesores), y además porque mi tarea en el Gimnasijo no es dar clases curriculares sino trabajar con temas, problemas y recursos específicos a mi rol como lector y hablante nativo. Entonces, mi relación con el esloveno en clase, por ejemplo, es muy diferente. Hispanoamérica es muy grande y yo ni siquiera he estado en la mitad de los países que la componen. Sí puedo hablar de Argentina y Uruguay. Allí los profesores típicos son más o menos iguales a los de aquí. Son parecidos en los métodos pedagógicos y son diferentes en la relación con las lenguas extranjeras, ya que en Latino América y España, en parte debido a la importancia del idioma español en el mundo, se descuida mucho aprender otras lenguas.

_

¿Nos puede contar alguna anecdóta graciosa que (le) ocurrió durante la enseñanza en nuestra escuela?

Creo que he estado aquí muy poco tiempo y no he generado aún anécdotas graciosas. Lo único que puedo recordar en ese sentido es un día en que estaba solo con los estudiantes y estuvimos unos cuantos minutos sin poder entrar a un salón de clases porque la llave que me dieron servía para cerrar la puerta, pero no para abrirla… Lo malo era que ese salón estaba al final de otro, por lo que todo ese tiempo estuvimos esperando dentro de otra clase, que no podía comenzar hasta que nosotros no nos fuéramos.

_

¿Qué le parecen los estudiantes de nuestra escuela? Puede compararnos con los estudiantes de Hispanoamérica? ¿Cuál es la mayor diferencia?

Solamente conozco a los estudiantes a quienes les doy clases, un porcentaje muy pequeño. Pero ellos son extremadamente atentos y aplicados. Además, creo que los eslovenos tienen un don para los idiomas extranjeros. Eso es una diferencia con los uruguayos o argentinos. Sería imposible comparar los estudiantes eslovenos con los »latinoamericanos«, pero una cosa que se puede decir acerca de este tema es que en Uruguay y Argentina en la actualidad hay una gran crisis social y económica que se refleja en todos los campos de la sociedad y también en la enseñanza, donde los conflictos sociales, la pobreza y violencia se hacen a veces muy visibles, de modo que, en algunos contextos (especialmente en los barrios periféricos de las ciudades grandes) ser profesor de enseñanza secundaria es un trabajo extremadamente duro, aunque también desafiante e importante, importantísimo para la sociedad en general.

_

Anja Žerjav

Dostopnost