Jeziki

Martin Steblovnik, zlato priznanje na državnem tekmovanju iz angleščine in nemščine 2022

Vsak ima svojo zgodbo o učenju tujega jezika. Nekateri pripovedujejo o monotonem in duhamornem procesu dolgih ur sedenja in učenja besed, fraz in slovničnih pravil na pamet. Moja zgodba je povsem drugačna, učenje jezika je bilo zame vedno dinamično in polno trenutkov, ko so mi mali dosežki prinesli veliko zadovoljstvo. Spomnim se, kako vesel sem bil, ko sem se naučil prepoznati prve preproste besede in se predstaviti komu tujemu. Potem sem že kmalu znal naročiti hrano ali pijačo in vprašati za smer, ko sem bil kje v tujini, prišel pa je tudi trenutek, ko sem hollywoodske filme lahko začel gledati brez podnapisov in brati knjige angleških in ameriških avtorjev v izvirniku. Nazadnje sem se naučil toliko, da sem lahko pogovoru kdaj dodal kakšno angleško frazo, ki nima čisto natančnega slovenskega prevoda, da sem povedal točno to, kar sem mislil in celo začel pisati eseje v angleščini. Vseskozi sem si vsake toliko časa pogosto rekel: »Vau, zdaj pa že res znam kar nekaj angleščine.« Ampak že čez nekaj dni sem znal še več in kmalu je postalo očitno, da nihče – ne jaz ne kdo od mojih sošolcev niti moji starši niti moji učitelji niti najbolj priznan profesor na najprestižnejši univerzi – verjetno ne znamo vse angleščine. A na srečo so ravno nepopolnosti, trenutki, ko ne vemo točno, kaj bi morali reči ali napisati in moramo s hitrim mišljenjem in z improvizacijo poiskati kakšen drug način, da se izrazimo, zame najlepši del jezika. Naslednjič bomo že vedeli, kako je prav, ampak do takrat nas na svetu čaka milijarda in pol sogovorcev in od naše angleščine, ne glede na to, ali smo prvošolci ali univerzitetni profesorji, nimamo nič, če smo tiho.

Dostopnost