Deset kajuhovcev je prejšnji teden bivalo v španskem mestu León, kjer so v sklopu projekta Erasmus + KA229 z naslovom Kako doživljamo virtualni svet? skupaj s svojimi španskimi in srbskimi vrstniki spoznavali svet lažnih novic. Projekt izvajamo s špansko šolo IES Ordoño II in Filološko gimnazijo Beograd.

Madrid – 2. februar

Pred izmenjavo smo nekaj ur preživeli v španski prestolnici, kjer smo se sprehodili po centru mesta od Puerta del sol do Plaze Mayor in Kraljeve palače. Po ogledu mesta smo se skupaj s srbskimi dijaki odpeljali proti severu Španije, kjer so nas čakale in zelo toplo sprejele naše španske družine.

León – 3. februar

Po zajtrku smo se odpravili v šolo, kjer se pouk začne ob 8.40, kar je precej pozneje kot v Sloveniji. Tam smo se dobili vsi sodelujoči na izmenjavi in skupaj odšli do leonske univerze, kjer so nam predstavili program za ves teden in predavatelja Diega Campa, ki nas je poučil o delovanju lažnih novic in o naših identitetah na spletu, o virtualnem svetu in njegovih nevarnostih. Potem nas je čakala delavnica, kjer smo se v skupinah mešanih narodov preizkusili v prepoznavanju lažnih novic in profilov ter debatirali o tem, kako bi se soočili s temi problemi. Po predavanju smo šli na sprehod po Leónu, ki je zelo lepo mesto, polno pozitivnega vzdušja. S tem se je skupni del končal in odpravili smo se domov na kosilo k družinam, ki so nam pripravile različne španske jedi. Popoldan smo se vsi Slovenci in naši gostitelji dobili v mestu in se družili do večera. Doživeli smo zelo topel sprejem in v Španiji zelo uživamo.

Beri dalje

Dijake splošne gimnazije smo povprašali, zakaj so se odločili, da se vpišejo na I. gimnazijo in kako se kot kajuhovci počutijo danes. 

Sonja Drofenik, 1. letnik: “Moja odločitev za I. gimnazijo v Celju je bila naravna. Veliko let sem opazovala svoja starejšega brata in sestro, ko sta po pouku prihajala domov in pripovedovala o svojem dnevu. Čeprav I. gimnazija velja za eno težjih gimnazij v Sloveniji, so bili (in so še vedno) opisi njunih dni na Kajuhu vedno pozitivni. Opazila sem, da je skupnost povezana in odprta, dijaki se radi zabavajo, hkrati pa so tudi profesorji predani svojemu delu in so strokovnjaki na svojih področjih. Kljub mojim visokim pričakovanjem pa me je Kajuh vseeno presenetil, zahvala za to gre mojemu razredu, s katerim smo se že v prvih petih mesecih izjemno močno povezali, moji sošolci pa vsak dan naredijo mojo izkušnjo na I. gimnaziji še boljšo.”

Beri dalje

Intervju z ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem

Katero srednjo šolo izbrati, je gotovo vprašanje, s katerim se trenutno ukvarja veliko devetošolcev. Da bi vam pri tej pomembni odločitvi pomagali, pa tudi, da bi spoznali našo šolo še preden nas obiščete na informativnih dnevih, smo k pogovoru povabili našega ravnatelja, dr. Antona Šepetavca, ki šolo najbolje pozna, saj je bil njen dijak, učitelj, zadnjih 13 let pa tudi zelo uspešen in priljubljen ravnatelj. 

Gospod ravnatelj, pa začnimo pri vaših dijaških letih. Kot naš bivši dijak, katere predmete ste imeli radi v svojih gimnazijskih časih in katerih ne?

Ne spominjam se, da katerega predmeta izrecno ne bi imel rad. Je pa res, da sem nekatere imel bolj rad. Ni vsak človek za vse in to je prastara resnica. A bilo mi je precej jasno, da gimnazija ni samopostrežna trgovina, zato sem se potrudil tudi tam, kjer se nisem počutil tako doma. Če pa me že sprašujete, katerega sem imel posebej rad, pa povem: slovenščino, francoščino, angleščino, zgodovino, geografijo, filozofijo in seveda telovadbo. V dijaških letih sem bil perspektiven nogometaš in član šolske nogometne reprezentance.

Kateri so najlepši spomini iz vaših gimnazijskih let?

Najlepši so spomini na sošolce, zlasti pa na eno sošolko (nostalgičen nasmeh) … Profesorji so bili (no ja, resda s kakšno izjemo) odlični, razrednik, prof. Deržek, pa je sploh bil superlativen. Krasni so spomini na naš francoski krožek in vse tiste nastope. In druženja po nastopih. V šoli smo se dobro počutili, še boljše pa po pouku (smeh). Bili smo popoldanci in ko je odzvonilo (sedma ura se je končala ob 18.40) smo vedno šli še malo na lepše. Celje je bilo nekoč neprimerno živahnejše mesto; ni manjkalo res dobrih gostiln, znameniti Kl(j)ub pa nam je bil skoraj drugi dom.

Beri dalje

Intervju s profesoricama latinščine

Latinščina je kraljica jezikov. Kot je Elizabeta II. kraljica Velike Britanije in atletika kraljica športov. Preprosta resnica, ki se je zavedajo vsi latinisti. Klasična gimnazija je v Sloveniji prava redkost. Ponosni smo, da lahko bodoči dijaki I. gimnazije v Celju ob programu splošne in umetniške gimnazije ter športnega oddelka izberejo tudi program klasične gimnazije. Za informacije iz prve roke smo o tem svojevrstnem programu v okviru letošnjega dneva odprtih vrat klasične gimnazije na I. gimnaziji v Celju povprašali naši profesorici latinščine: profesorico Darjo Marčič in profesorico Ivano Šikonija, ki je tudi koordinatorica klasične gimnazije in mentorica gledališke skupine Kajuhovi klasiki. Če vas ali vaše starše program zanima ali pa ste le mimoidoči radovednež, vas vljudno vabimo k branju.

Beri dalje

Zakaj klasična gimnazija? A se je fino učiti latinsko? Klasiki so prav posebni dijaki naše šole (t. i. species classica, vrsta klasikov), zato smo o klasični gimnaziji povprašali kar njih, saj so predvsem oni zaslužni zato, da duh antike živi naprej tudi na I. gimnaziji v Celju. Povedali so nam,  zakaj so se odločili za klasični program in kateri študiji jih kot dijake klasike zanimajo.

Gal Šmajs, 3. e: Po resnici povedano sem se na klasično gimnazijo vpisal, ker je bilo dovolj prostih mest in sem vedel, da bom tu gotovo sprejet. Moj načrt je bil tak, da kakšen teden ali dva preživim na klasični gimnaziji, potem pa se prepišem na GCC, saj je bila to moja prva izbira.  Zaradi vzdušja na šoli in neverjetnih sošolcev sem se odločil, da na klasični gimnaziji ostanem. Še en dejavnik, ki me je prepričal, da ostanem, je bila latinščina. V ta sistematični jezik sem se preprosto zaljubil. Zakaj mi je latinščina tako všeč? Zaradi bogate kulture starih Rimljanov, sistematičnosti in liričnosti jezika. Učenja latinščine ne predlagam samo tistim, ki jih to zanima, ampak tudi vsem drugim, ki jih zanimajo družboslovne in naravoslovne vede, saj ti na mnogih področjih razširi obzorja. Naučiš se drugače (analitično) razmišljati (izven okvirjev) in discipline pri učenju.

Beri dalje

Intervju s Špelo Bošnjak, avtorico knjige Sanje 1.0

Špela Bošnjak je dijakinja 3. g-razreda ki v prostem času igra kitaro, poje in piše pesmi ter besedila.

Obožuje naravo in sončne zahode. Njen najljubši letni čas je zima, predvsem zaradi snega in zimskih športov, saj obožuje smučanje in bordanje ter bele strmine.

Po naravi je vedoželjna, pogumna, vedno pripravljena pomagati, igriva in vedno polna novih idej, predvsem pa se izjemno rada uči o drugih kulturah in različnih pogledih ljudi na svet. Jeseni je izdala knjigo Sanje 1.0, zato smo jo povabili k pogovoru.

Kdaj in kako si se začela ukvarjati s pisanjem?

Začela sem že davno, sploh zato, ker sem že od nekdaj rada pisala. Moja prva zgodbica je bila pri šestih letih o zajčku Zlatku, ki sem jo potem tudi sama ilustrirala v svojo majhno knjižico. Kasneje smo za domače branje velikokrat dobili nalogo, da moramo kakšno stvar sami napisati. Takrat je prvič nastala tudi malo bolj fantazijska zgodbica o vili Leili. To imam še danes shranjeno in je ena mojih lepših zgodb. S pisanjem sem se bolj resno začela ukvarjati v 8. oziroma 9. razredu. Takrat je začela nastajati tudi moja knjiga, ki sem jo dokončala v 1. letniku.

V gimnaziji pa se s pisanjem ukvarjam vsak dan, ampak ne samo s pisanjem zgodbic, temveč tudi razmišljanj, dnevnikov, pesmi in tudi glasbe. Tako je pisanje postalo del mojega življenja.

Beri dalje