Ali se srednješolci dovolj zavedajo posledic zavržene hrane? Kakšne rešitve predlagajo?
Živimo v svetu, kjer načeloma lahko, če smo lačni, takoj prenehamo z delom, skočimo v bližnjo pekarno, si odpremo jogurt, pomalicamo. Hrana je nam, redkim privilegirancem, skupaj z vodo tako rekoč na dosegu kadarkoli in kjerkoli na modrem planetu. Ta dar je dan le redkim posameznikom, namreč kar 800 milijonov ljudi na svetu trpi lakoto. In sedaj se poraja bolj kot ne retorično vprašanje, kako sporno je dejstvo, da svet, po podatkih OZN-a, zavrže nenormalne 1,3 milijarde ton hrane na leto? Če pa omenimo podatke za našo bližnjo okolico, torej Evropsko unijo, potem lahko ugotovimo, da – po podatkih iz raziskave evropske komisije – v EU letno zavržemo 180 kg hrane na prebivalca. Skoraj polovico teh odpadkov odvržejo gospodinjstva. Metanje hrane v smeti v vseh državah sveta prepoznavamo kot sporno početje. Zavržena hrana predstavlja resen problem civiliziranega sveta. En del se tega zaveda in probleme skuša odpraviti z raznimi ukrepi. Po poročanju National Geographica, denimo, šolske kuhinje ponekod dovolijo mladim, da si sami odmerjajo količino hrane, ki jo bodo pojedli, za kosilo pa je predvidenega več časa.