Zakaj klasična gimnazija? A se je fino učiti latinsko? Klasiki so prav posebni dijaki naše šole (t. i. species classica, vrsta klasikov), zato smo o klasični gimnaziji povprašali kar njih, saj so predvsem oni zaslužni zato, da duh antike živi naprej tudi na I. gimnaziji v Celju. Povedali so nam,  zakaj so se odločili za klasični program in kateri študiji jih kot dijake klasike zanimajo.

Gal Šmajs, 3. e: Po resnici povedano sem se na klasično gimnazijo vpisal, ker je bilo dovolj prostih mest in sem vedel, da bom tu gotovo sprejet. Moj načrt je bil tak, da kakšen teden ali dva preživim na klasični gimnaziji, potem pa se prepišem na GCC, saj je bila to moja prva izbira.  Zaradi vzdušja na šoli in neverjetnih sošolcev sem se odločil, da na klasični gimnaziji ostanem. Še en dejavnik, ki me je prepričal, da ostanem, je bila latinščina. V ta sistematični jezik sem se preprosto zaljubil. Zakaj mi je latinščina tako všeč? Zaradi bogate kulture starih Rimljanov, sistematičnosti in liričnosti jezika. Učenja latinščine ne predlagam samo tistim, ki jih to zanima, ampak tudi vsem drugim, ki jih zanimajo družboslovne in naravoslovne vede, saj ti na mnogih področjih razširi obzorja. Naučiš se drugače (analitično) razmišljati (izven okvirjev) in discipline pri učenju.

Beri dalje

Intervju s Špelo Bošnjak, avtorico knjige Sanje 1.0

Špela Bošnjak je dijakinja 3. g-razreda ki v prostem času igra kitaro, poje in piše pesmi ter besedila.

Obožuje naravo in sončne zahode. Njen najljubši letni čas je zima, predvsem zaradi snega in zimskih športov, saj obožuje smučanje in bordanje ter bele strmine.

Po naravi je vedoželjna, pogumna, vedno pripravljena pomagati, igriva in vedno polna novih idej, predvsem pa se izjemno rada uči o drugih kulturah in različnih pogledih ljudi na svet. Jeseni je izdala knjigo Sanje 1.0, zato smo jo povabili k pogovoru.

Kdaj in kako si se začela ukvarjati s pisanjem?

Začela sem že davno, sploh zato, ker sem že od nekdaj rada pisala. Moja prva zgodbica je bila pri šestih letih o zajčku Zlatku, ki sem jo potem tudi sama ilustrirala v svojo majhno knjižico. Kasneje smo za domače branje velikokrat dobili nalogo, da moramo kakšno stvar sami napisati. Takrat je prvič nastala tudi malo bolj fantazijska zgodbica o vili Leili. To imam še danes shranjeno in je ena mojih lepših zgodb. S pisanjem sem se bolj resno začela ukvarjati v 8. oziroma 9. razredu. Takrat je začela nastajati tudi moja knjiga, ki sem jo dokončala v 1. letniku.

V gimnaziji pa se s pisanjem ukvarjam vsak dan, ampak ne samo s pisanjem zgodbic, temveč tudi razmišljanj, dnevnikov, pesmi in tudi glasbe. Tako je pisanje postalo del mojega življenja.

Beri dalje