Prostovoljstvo je zelo pomembna dejavnost za skupnost, saj izboljšuje kakovost življenja v družbi in brani interese posameznikov, ki so ogroženi, prikrajšani ali potrebni pomoči. Kot prostovoljka sem spoznala, da je ta dejavnost še mnogo več: prostovoljstvo je ena izmed osnovnih poti odzivanja na družbene potrebe in omogoča aktivno delovanje državljanov v sodobni družbi.
Prvotni namen prostovoljstva je nuditi določeno obliko pomoči, ki temelji na lastnem interesu. Sklepamo lahko, da je prejemnik pomoči tisti, ki nekaj dobi ali pridobi. Prostovoljec mu pri nečem pomaga in zato nekaj da. V resnici pa ne gre samo za enosmerno pridobivanje.
Na osnovi lastnih izkušenj prostovoljnega dela lahko potrdim, da nisem le nudila pomoči, ampak tudi sama veliko pridobila. Vsaka ura, ki sem jo namenila delu v Kriznem centru Celje, je bila zame neprecenljiva. Pomoč in delo z otroki je zame čudovita izkušnja, zanjo sem hvaležna, saj je v pozitivnem smislu zelo vplivala na moj pogled na svet, življenje. Med opravljanjem prostovoljnega dela sem se vedno znova spomnila na ključne življenjske vrednote, razširila sem svoje znanje, poglobila zavedanje in spremenila odnos do nekaterih stvari. Vsak trenutek je bil zame izziv in hkrati osebnostna lekcija.
Težko odgovorim, kdo je pridobil več: jaz ali otroci. Menim, da smo vsi veliko pridobili. Vsak toliko, kolikor si je želel ali dopustil in največ, kar je lahko v tistem trenutku sprejel. Vesela sem, da sem svoje znanje in motivacijo predala otrokom, jim kdaj tudi svetovala, predvsem pa se z njimi veliko pogovarjala. Drug od drugega smo se ves čas učili: kadar sem jim poenostavila kakšno šolsko snov, so me oni spomnili na enostavnost življenja.
Ljudje v resnici potrebujemo zelo malo, da smo srečni. Če bi se znali razveseliti malenkosti, tako kot otroci, znali živeti in uživati v trenutku, bi bilo naše življenje mirno, srečno. Zavedati bi se morali, da vsak trenutek lahko postane nekaj posebnega, da uživamo v vsakdanjih navadah in opravilih.
Zaradi izkušenj otrok, s katerimi sem delala, sem ugotovila, da strah iz preteklosti povzroča strah v prihodnosti; in če čutimo strah, niti ljubiti ne moremo. Ti otroci zares živijo »točno v tem trenutku«, ki je edino, kar zares obstaja. Občudovala sem predvsem tiste, ki so doživeli marsikaj slabega, pa so vseeno znali opustiti preteklost, polno strahu. Odpustili so vsem krivcem za slabo preteklost, tudi sebi, in zato postali srečni. Če želimo, da se vsak trenutek porodi nova izkušnja, moramo videti sedanjost brez sodb.
To je le ena izmed številnih lekcij, ki se jih kot prostovoljka učim skozi opravljanje svojega dela. Zato vedno znova veliko pridobim, na situacije pogledam z različnih vidikov, jih vzamem kot izziv in si dovolim, da me nekaj naučijo. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno, kaj si tisti trenutek želi in kako zna razumeti situacijo. Zagotovo pa je, da lahko vedno vsaj nekaj pridobimo. Vesela sem, da se prostovoljstvo kot dejavnost razširja, saj v njej vidim upanje, ki bo današnji brezosebni družbi vrnilo pravi pomen človeških odnosov in vrednot.
Menim, da je zaradi vseh naštetih dejstev prostovoljstvo ključna dejavnost, skozi katero prostovoljci na osebni ravni veliko pridobijo, saj se za delo odločijo zgolj zaradi lastne želje in interesa. Ravno zato takšna oblika dela pomeni večjo pridobitev, kot delo, ki je plačano. Ogromno pa ob tem pridobijo tudi prejemniki pomoči; prostovoljna oblika pomoči jim pomaga ponovno zaživeti. Prostovoljstvo je torej življenjska dejavnost in s tega vidika celo pomembnejša od marsikatere druge, neprostovoljne dejavnosti.
Nadja Ogrinc (4. b)
