V majskih in junijskih dneh se vsako leto ne le bije borba za ocene, pač pa se tudi obujajo spomini nekdanjih maturantov. Ob okroglih obletnicah (pa kdaj tudi neokroglih) se radi zberejo na “spominski valeti”, ob tem pa tudi običajno obiščejo šolo. Odkar imamo novo telovadnico, se je zanimanje za šolo še okrepilo. Že lani jeseni sem tako sprejel kar 8 skupin naših maturantov, v teh dneh pa sem že in še bom (včasih izjemoma zaradi moje prezasedenosti vskoči tudi moj pomočnik, prof. Pauman) še 7 skupin. Skupina je bodisi posamezen razred ali pa – sploh pri visokih jubilejih – kar generacija v celoti. Odvisno pač od organizatorja.
V petek, 25. maja, na (nekdanji) Dan mladosti, sem še s posebnim veseljem in ponosom sprejel maturante 8.a in 8. b iz leta 1948, na čelu z dvema znanima celjskima profesorjema, Boženo Orožen in Emilom Kolenikom. Po 70 letih jih je od 78 živih še 24, na valeto v hotel Evropa jih je prišlo 15, v šolo pa – zaradi slabše gibljivosti; to so ljudje pri 90-ih – pravljičnih 7. Vedno znova opažam, kako srčno so naši maturanti različnih generacij na šolo navezani, kako lepe spomine imajo nanjo in kako ponosni so na našo gimnazijo. Ta petek, 1. 6., pride 4.h iz leta 1978, v soboto, 2. 6., pa generacija, ki je maturirala pred 55 leti. Potem, 9. in 15. 6., sledita še dve 40-letnici.
Ponosen sem na vse te ljudi in obletnice, ponosen na močno pripadnost, ki kaže in dokazuje bistvo naše šole: čas mineva in ljudje z njim, duh pa ostaja! Naj se prenese tudi na generacije sedanjega časa. Lepo bi bilo, če bi se tudi maturanti 2018 srečali čez 10, 20, 30, 40, 50, 60 ali 70 let.
