Naš Matjaž. V težkih povojnih letih (leta 1953) je maturiral na naši gimnaziji, potem pa se uveljavil kot eden najpomembnejših slovenskih literarnih teoretikov in zgodovinarjev, a tudi kot pisatelj, zlasti dramatik, in politik. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije.
Bil je človek širokih obzorij, navdihujoč profesor na Katedri za slovenski jezik in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani, avtor številnih knjig, strokovnih in leposlovnih, mojster jezika. Virtuoz. Bister, ustvarjalen, duhovit, pronicljiv. Samosvoj v razmišljanju, pogumen v izražanju. Cankarjansko iskren, neprizanesljiv kritik vsakršne zlaganosti ali neumnosti naše dežele šentflorjanske. Tako leve kot desne. Skromen, preprost, prijazen. Kljub najvišjim titulam, kljub številnim nagradam in priznanjem. Človek iz ljudstva. Strasten ljubitelj planin in žlahtnitelj vrtnic (ustvaril je več novih sort, tudi Ljubljano, Prešerna in Trubarja).
Svojega nekdanjega študenta, ki ga je potem mentorsko pospremil tudi do magisterija o realistični prozi v času moderne, je hudomušno, a ne čisto brez razloga naslavljal z »moj ravnatelj«. Vedno in povsod je s ponosom povedal, da je dijak I. gimnazije v Celju. Tikala sva se in do konca ostala prijatelja. Učitelj in učenec sva oba nekoč, vsak v svojem času, gulila klopi naše stare domačije na Kajuhovi 2. Bila sva torej, kot se je rad pošalil, sošolca na »Kajuhu«.
Spoštovani profesor, dragi Matjaž, hvala Ti za vse! Počivaj v miru! Spomin Nate in Tvoje delo bo živel.
Anton Šepetavc, ravnatelj
